Ko je 7. aprila 1977 v takratni Kino Union prišla Sreča na vrvici, je moralo miniti še eno leto, da sem bila sploh rojena, a je film, ki sem ga videla šele nekaj let kasneje, v mojem spominu kljub temu ostal kot eden od najboljših slovenskih mladinskih filmov. Takšnih, h katerim se vedno radi vračamo, in takšnih, ki nam vedno znova vzbujajo nostalgijo po starih časih. Pa tu ne govorimo o slabih plateh socializma, ampak predvsem o načinu življenja, ki smo ga imeli kot otroci, ko smo sami hodili v šolo, se igrali na dvoriščih vasi in ploščadih mest ter skratka kolikor se le da časa preživeli zunaj, s prijatelji. A seveda Sreča na vrvici ni bila le to. Bila je preprosto dober mladinski film. S simpatično in tudi otožno zgodbo o prijateljstvu dečka s psom, trenjih med otroki in starši, nedolžnih prepirih med otroki samimi in s še bolj nedolžno romantično zgodbo med punco in fantom, ki še nista dosegla pubertete. Pa seveda z nepozabno pesmijo Sreča na vrvici, za katero je besedilo napisala Svetlana Makarovič po glasbi Deča Žgura, zapela pa jo je Marjeta Remšak.
Prodan v več kot 50 držav
Da je ekipa filma naredila nekaj prav, dokazuje podatek, da je bila Sreča na vrvici prodana v več kot 50 držav, česar ni dosegel noben drug slovenski film. Zgodba filma, ki je nastal po knjigi Vitana Mala Teci, teci, kuža moj in scenariju, ki ga je skupaj z Malom priredil režiser filma Jane Kavčič, je bila univerzalna, v njej pa so se lahko našli ne samo različni narodi, ampak tudi gledalci vseh starosti. Glavnemu junaku Maticu filmarji ponudijo glavno vlogo v filmu, v katerem igra skupaj s psom Jakobom ter se z njim tako spoprijatelji, da mu ga filmska ekipa na koncu snemanja podari. A Jakob je velik pes, s katerim v bloku ne gre tako zlahka. Mama ga sicer sprejme, a zaradi lajanja, ugriza, razbite šipe pa tudi zaradi nejevoljnih sostanovalcev postaja vedno bolj nestrpna ter od Matica zahteva, da se svojemu pasjemu prijatelju odreče. Matic, ki z mamo v stanovanju živi sam, saj je oče na delu v Libiji, v svojem boju ni osamljen, saj ima na svoji strani prijatelja Roka in simpatijo Mileno, a konec vendarle ni tako srečen, kot bi lahko sklepali po naslovu.
Zaradi psa tudi grožnje
Avtor knjige in soscenarist filma Vitan Mal je film nazadnje videl letos na novo leto in ga je, tako kot marsikaterega gledalca, malce zagrabila nostalgija. »Film je bil narejen tako, da se je v njem srečalo cel kup dobrih stvari. Dobra zgodba, dober scenarij, odlična igra otrok, fajn glasba, vsi ti momenti so se tukaj ujeli. Zgodba pa je bila takrat zelo aktualna. Kavčič mi je tedaj rekel, da pretiravam s tem, da ljudje ne smejo imeti psa v stolpnici, a se je izkazalo, da imam prav.«

Več preberite v novi številki revije Vklop!