Če bi morali upravičiti klepet s tokratnim gostom, bi se lahko izgovorili na nov kratki film, Eno žlahtno štorijo in kviz Kdo bi vedel, a pri ustvarjalcu, ki žonglira z osmim predstavami, šestimi festivali, dela stand up, pripravlja še dve gledališki vlogi in film, snema oglase, piše, producira ter pridno vzgaja otroke, takih izgovorov res ni treba iskati. Matjaž se lahko pohvali s Severjevo nagrado, nazivom žlahtni komedijant, osvojil je bob leta in kup pokalov v Impro ligi, najbrž pa ne veste, da je obiskoval gledališko in lutkarsko šolo.

Koliko o vas drži, da ste renesančni človek in človek sveta?

Sem oboje. Definirata me dve vodili: dom, družina, domovina ter rock 'n' roll. Sem velik tradicionalist, predvsem pri družinskih vrednotah, morali in prijateljih, hkrati pa neizmerno radoveden. Zanima me vse, kar je novega, kar je okoli mene: ljudje, karakterji, zgodbe, narava, kako se spreminja, na kakšen način nam kaže, kje grešimo ... Bil bi logar, ker imam rad gozd. Preselil sem se na Krko, ker sta gozd in voda, elementa, ki mi pomenita veliko, dajeta mi zavetje in mir. Živim pa razseljeno med Krko, Piranom, Kranjsko Goro in Prago. Po duši sem cigan in mi je cel svet premalo.

Kakšno vlogo v vašem življenju igra Praga?

Vzljubil sem jo že ob prvem obštudijskem potepu s Silvanom Omerzujem, lutkarjem svetovnega formata, in Metko Zobec, ki me je kot duhovna gurujka iz pohorskega divjaka izbrusila v človeka. Ogledali smo si nekaj predstav in takrat sem začel lutke dojemati čisto drugače. Tja sem se vrnil na študij scenaristike, spoznal ljudi z vsega sveta, s katerimi smo snemali filme in z mnogimi še vedno poslovno sodelujemo. Praga je eden od centrov evropske kinematografije, Slovenci, Madžari ... vse bolj tudi Balkan le nudimo storitve. Praga je krasno mesto za ustvarjanje, za živeti pa je prevelika. Rad imam naravo, varnost, čistočo. Meni je že Ljubljana prevelika.

Zakaj ste pri vsem delu zagrizli še v kviz?

Zanima me vse, berem, odkar vem zase, gledam filme, imam dober spomin in vem, da ogromno vem. Kviz je izziv tudi, ker me ljudje poznajo po vlogah posebnežev, zajebantov, obrobnežev ... Kar me ne moti, saj posel jemljem kot posel. Ne verjamem v to, da se lahko umetnost dela načrtno. Umetnost se lahko zgodi le, če sovpade kup stvar, na katere v glavnem nimaš vpliva. Da boš delal umetnost, ker si končal akademijo, je pa malo domišljavo.

Celoten intervju najdete v novi številki revije Vklop!