»Ostanite še naprej z nami.« Mnogi še pomnijo besede, s katerimi je dve desetletji med letoma 1978 in 1998 Janez Čuček, še vedno eden izmed najbolj prepoznavnih obrazov RTV Slovenija, zaključeval Dnevnik. Vodil ga je v »zlatih časih« televizije z drugimi velikimi imeni malih zaslonov, kot so Tomaž Terček, Lidija Hren in Jure Pengov.
A to je bil le najbolj viden del njegovega novinarskega dela, tisti, ki prinaša največ prepoznavnosti. Sam pa večkrat poudarja, da je za dobrega voditelja potreben tudi dober novinar. In to je nedvomno bil – najprej pri časopisu Dnevnik, nato pri nacionalki, kjer je dolgo, hkrati z vlogo voditelja, opravljal funkcijo zunanjepolitičnega urednika. Svoje novinarsko znanje je prelil v serijo predvsem zunanjepolitičnih knjig, kot so Terorizem, Med Kubo in Indijo, Stoletje svetovnih vojn in Ostanite še naprej z nami. Ko je leta 1998 zaključil svojo kariero, je od Društva novinarjev Slovenije takoj prejel nagrado za življenjsko delo.
»Novinar si ali pa nisi. Ne moreš ob osmih v službo in ob štirih domov. S srcem moraš biti pri stvari. In zdi se mi, da je tega zdaj manj. Manj je tudi kolegialnosti in solidarnosti, kar je sicer problem celotne družbe. Ne vem, ali je to povezano z osredotočenostjo na zaslužek, še manj pa mi je razumljivo, da je tako tudi na nacionalki, katere cilj sploh ni ustvarjanje dobička,« pravi o današnjem novinarstvu, a dodaja, da je na »svojo« televizijo, njene voditelje in dopisnike še vedno zelo ponosen. Pri njem gotovo ni dvoma, da je bil novinar s srcem in glavo, ne le v delovnem času, ampak neprestano. »Z užitkom sem hodil v službo. Zdelo se mi je, da grem v klub, kjer se bom imel lepo, in dejansko je večinoma bilo tako.« Še v pokoju ne miruje, saj tedensko piše kolumne o televiziji za Nedeljski dnevnik in občasno druge prispevke, še vedno pa ogromne bere – vsaj 100 knjig na leto. Prav tako je zelo aktiven športno in socialno, saj tedenskega termina za tenis in druženja ob šampanjcu z dolgoletnimi prijatelji – med izbrano druščino so tudi Mojmir Sepe, Jure Robežnik in Ivo Daneu – nikoli ne izpusti.
Na RTV-ju ste delali v času, ko se je tudi slovenska televizija začela zavedati pomena voditeljev kot zvezd malih ekranov. Kako ste to doživljali?
Zvezdništva na nacionalki ni bilo. Mislim, da niti niso prav radi slišali in dopuščali, da bi kdo bil kakšen hud zvezdnik. Spomnim se pokojnega Tomaža Terčka, ki so ga nedvomno vsi poznali in občudovali. On bi moral biti zvezda, pa ni bil. Kaj to pomeni v ZDA? Da imaš prepoznavnost in vpliv, hkrati pa svoj službeni avtomobil in neizmerno visoko plačo – skratka, televizija svoje zvezdnike crklja. Pri nas tega ni bilo; Terček je imel takšno plačo kot vsi ostali. Bili smo bolj polovičarske zvezde.
Celoten članek preberite v novi številki revije Vklop!
