V Mestnem gledališču Ljubljanskem igra muzikal Sugar – Nekateri so za vroče, gledališka verzija kultne komedije z Marilyn Monroe. V predstavi blesti Uroš Smolej, ki mu ženske obleke očitno ne delajo večjih preglavic (razen visokih pet). Komedije so mu pisane na kožo, čeprav je enako dober tudi v vseh drugih žanrih. Prav tako je zelo zabaven, prijeten in iskriv sogovornik, poln nalezljivega optimizma in dobre volje.

Muzikal Sugar – Nekateri so za vroče je menda razprodan do junija. Kako si razlagate tako popularnost predstave?
To se mi zdi čisto logična posledica, saj je Nekateri so za vroče ena najbolj uspešnih filmskih komedij vseh časov. Zasidrala se je v spomin in srca ljudi. Prestavitev na gledališki oder v dokaj podobni obliki – vsaj kar se tiče humorja, preoblek in vseh glavnih prvin – je logično priljubljena. Seveda je predstava pošteno narejena, v njej uživamo in gledalci se zabavajo. Zanimanje za vse naše muzikale je veliko, ljudje so očitno lačni kombinacije gledališča in glasbe.

V Sugarju se preoblačite v žensko. Vam je bilo težko ali v veselje?
Saj preoblačimo se pri vsaki predstavi. Da se moški preobleče v žensko, je zelo hvaležna stvar, to obstaja že od začetka teatra – v antiki in shakespearijanski dobi je bilo normalno, da so moški igrali ženske vloge. Smešno pa je postalo od diferenciacije spolov. Ampak pustimo zdaj to. Pri Sugarju nismo šli v travestijo, še vedno se vidi, da sva moška. Najbolj smešno je namreč komično pokazati moškega v ženski preobleki. To preoblačenje je super stvar, razen nekaj fizičnih ovir. Zaradi visokih pet malo bolijo noge, sicer pa so obleke kar udobne. (Smeh.)

Ste morda preizkusili preobleko in se sprehodili po Tromostovju?
Ne, Bog ne daj. (Smeh.) Sem pa to enkrat poskusil za pusta, dobro okajen. Samo ne vem, zakaj so me ljudje gledali – ker sem bil tako grd ali lep? (Smeh.) Mislim, da s svojim nosom nisem nikogar prepričal, da sem ženska. Imam pa menda lepe noge. (Smeh.)

Videli smo vas tudi v oddaji Spet doma, kjer ste igrali profesorja Klobaso. Kako je prišlo do sodelovanja v oddaji?
Mario Galunič me je poklical tri dni pred oddajo, če bi to delal. Najprej sem si mislil: "Joj, spet en lik in prva oddaja, kaj naj pa delam?" Ampak ker nas je več igralcev, bom v sezoni prišel na vrsto le štirikrat ali petkrat. In ker me vse zanima, sploh če je čisto drugačno delo, in ker ima televizija svoj čar in ker gre oddaja v živo, sem privolil in ustvaril Klobaso. No, prvi nastop smo speljali, vse skupaj je bilo osnovano bolj na improvizaciji, ampak vsi so bili zadovoljni, nekateri me sploh niso spoznali. Super! (Smeh.) Ne vem pa še, ali bom naslednjič spet Klobasa ali bom ustvaril nove like. Bom še videl.

Menda imate radi živali?
Odvisno, katere. Bolh, muh in komarjev ne maram! (Smeh.) Ne, rad imam živali, doma imam psičko, šarpejko Nežko.

Zakaj takšno ime?
Želel sem netipično ime, povezano s teatrom. Nežko sem vzel iz komedije Matiček se ženi. Pa še paše ji, ker ji nikoli ne bi pripisali takega imena (smeh).

Kakšen je pravzaprav pravi Uroš, tisti, ki ne igra?
(Ustreli kot iz topa.) Len kot fuks! (Smeh.) Zadnje čase sem ves čas v gledališču in se je pravi Uroš malo izgubil, sploh ne vem, kje je. To seveda ne pomeni, da igram tudi v zasebnem življenju; sploh ne. Pravi Uroš se tudi malo stara, počasi raje ostaja pred televizorjem, kot da bi šel v kakšno norišnico sredi noči (smeh).

Torej tudi že tiktaka biološka ura?
Ne, nič ne tiktaka. Maternice nimam, rodil ne bom, starost me še ne preganja. Pravzaprav me malo skrbi, ker se še vedno počutim mlajšega, kot sem. Saj to najbrž ni slabo. Opažam pa, da čas vsako leto bolj beži. Ampak brez zveze je razpredati o tem …