Skoraj neopazno je ta obletnica šla mimo večine, kar pa ne pomeni, da je ta velikan pozabljen. Sploh njegove nepozabne teme iz serije Peter Gunn (album z glasbo je dobil prvega Grammyja za album leta sploh), pa Pink Panter in Zajtrk pri Tiffanyju so največji spomin nanj. Velik del življenja je tesno sodeloval z režiserjem Blakeom Edwardsom, njegov aranžma teme iz Romea in Julie pa je bil poleti 1969 celo dva tedna na vrhu Billboarda.
Henry Mancini se je rodil kot Enrico Nicola Mancini 16. aprila 1924 v Maple Heightsu v Ohiu v ZDA, odraščal pa je v Aliquippi v Pennsylvaniji. Oba starša sta bila italijanska imigranta, oče Quinto Mancini je bil delavec v železarni in ljubiteljski glasbenik, ki je v ZDA prišel iz Scanna okoli 1910. Njegova mama Anna Pece je v ZDA dopotovala iz Forlija kot otrok. Ko je bil star osem let, se je Mancini začel učiti pikolo. Sam je povedal, da ga je glasba Rudolpha Koppa v filmu Cecila B. DeMillea iz 1935, Križarji, navdahnila, da se je odločil posvetiti filmski kompoziciji, čeprav si je oče želel, da bi postal učitelj.
Odločen od otroštva
Pri 12 letih je začel študirati klavir in orkestralni aranžma v Pittsburghu v Stanley Theatreu pri pianistu in dirigentu Maxu Adkinsu. Ne samo, da je Mancini sestavljal aranžmaje za zasedbe v Stanleyu, pač pa je celo napisal skladbo za Bennyja Goodmana, bodočega kralja svinga, ki mu ga je predstavil Adkins. Po pisanju njegovega biografa Johna Capsa, je Mancini raje aranžiral skladbe kot pa jih igral, a je z razstavljanjem kompleksnih del kot so bile Chopinove mazurke ali Schumannove sonate spoznal sestavne dele, ki so mu pomagali razumeti formo, metriko, melodijo, harmonijo in kontrapunkte drugih skladateljev.
Potem ko je 1942 maturiral na srednji šoli v Aliquippi, je najprej odšel študirat na Carnegijev inštitut za tehnologijo v Pittsburghu, pozneje istega leta pa se je prestavil v Juilliardovo šolo glasbe v New York, potem ko je briljiral na avdiciji z izvedbo Beethovnove sonate in priredbe Night in Day, Colea Porterja. Ker sta bili kompozicija in orkestracija šele v drugem letniku, je prvo leto na Julliardu delal le klavir v zelo zamorjenem okolju, ki je bilo daleč od svobode, ki jo je imel pri Adkinsu.
Igranje v vojski
Ko je dopolnil 18 let, se je 1943 pridružil ameriški vojski. Na usposabljanju v Atlantic Cityju v New Jerseyu je srečal Glenna Millerja, ki je novačil glasbenike. Na njegovo priporočilo je Mancini pristal pri orkestru 28. letalske skupine in potem pri inženircih 1306. brigade v Franciji. Leta 1945 je sodeloval pri osvobajanju koncentracijskega taborišča Mauthausen v Avstriji.
Po koncu druge svetovne vojne je, rešen vojaških obveznosti, potrkal na vrata glasbene industrije. 1946 je postal pianist in aranžer na novo sestavljenega Orkestra Glenna Millerja, ki ga je vodil Tex Beneke (spomnimo, Miller je izginil med letom nad Rokavskim prelivom). Sam je krepil svoje znanje s študijem in sodelovanjem z Ernestom Krenekom in Mairom Tedescom.
Leta 1952 se je pridružil glasbenemu oddelku Universala. V naslednjih šestih letih je prispeval glasbo za več kot sto filmov, med drugim Pošast iz Črne lagune, Pošast hodi med nami, Prišli so iz vesolja, Tarantula, Ta otok Zemlja, Zgodba o Glennu Millerju (za glasbo je bil prvič nominiran za Oskarja), Zgodba o Bennyju Goodmanu in Hudičev dotik. Hkrati je pisal tudi popularno glasbo – njegov prvi hit je bila pesem I Won't Let You Out of My Heart Guya Lombarda. Po šestih letih plodnega delovanja pri Universalu se je 1958 posvetil neodvisni karieri. Nedolgo zatem je napisal glasbo za serijo Blakea Edwardsa, Peter Gunn in eno najbolj znanih televizijskih tem. Tako se je začelo dolgotrajno sodelovanje, v katerem sta Edwards in Mancini v 35 letih skupaj naredila več kot 30 filmov. Henry Mancini je bil eden od pionirjev vključevanja jazzovskih elementov v sodobne orkestralne izvedbe tako na filmu kot televiziji.
Mesečeva reka
Med največjimi deli, ki jih je Mancini napisal za Edwardsa, je seveda glasba za Zajtrk pri Tiffanyju in legendarna pesem Moon River, glasba za film Dnevi vina in vrtnic (1962) in njegova najbolj znana orkestralna filmska tema, Pink Panther. Tu so še Velika dirka (1965), Zabava (1968), 10 (1979) in Victor Victoria (1982). Mancini ni sodeloval le z Edwardsom, pač pa tudi Stanleyem Donenom (Šarada, Arabeska, Dva za pot…). Za Howarda Hawksa je podložil Hatari! In slavno Baby Elephant Walk. De Sici je prispeval glasbo za Sončnico (1970), Paulu Newmannu je dal Eksodus in Stekleno menežerijo (1987), čudovita glasba je tudi v filmu Srebrna strela (1975) Arthurja Hillerja. Zanimivo, organistično glasbo v stilu Bacha za Hitchcockov film Blaznost je režiser v postprodukciji nadomestil z delom Rona Goodwina.
Tudi seznam glasbe za televizijske filme, nadaljevanke in serije je neskončen. Med drugim je njegova tudi naslovna tema iz serije, ki smo ji pri nas gledali v osemdesetih, Pesem ptic trnovk. Že konec petdesetih je podpisan pod serijo Gospod Srečko z Johnom Vivyanom. V sezoni 1984-1985 so kar štiri serije nosile njegova dela, žajfnica Newhart, Hotel, Remington Steele in Ripleyeva Verjemite ali ne. Mancini je zložil tudi temo, ki je pri Davidu Lettermanu odprla pisma gledalcev. Za NBC je posnel uvode k poročilom in Salute to the President, ki so jo pri NBC skoraj 20 let uporabljali za podlago pri pokrivanju ameriških volitev. Slednja je bila aranžirana le za šolske orkestre, le Mancini jo je igral pogosto s svojimi simfoniki na turnejah.
Skoraj 100 albumov
Mancinijev glasbeni slog je simboliziral svetli, vljudni in zaupanja vredni glas boržuazne Amerike. Njegovo glasbo so snemali in izvajali veliki pevci kot so Paul Anka, Pat Boone, Frank Sinatra, Perry Commo, Quincy Jones, pa Liberace, Mantovani, Tony Bennet in drugi. Kvartet Anite Kerr je 1965 dobil Grammyja za album We Dig Mancini s priredbami njegove glasbe. Zelo ga je cenil tudi glasbenik in TV voditelj Lawrence Welk, ki je v svoji oddaji The Lawrence Welk Show (1951 – 1982) pogosto izvajal Mancinijeva dela, dvakrat ali trikrat pa je pri njem gostoval tudi Mancini osebno.
Mancini je v sedemdesetih poskušal tudi s svojo oddajo, podobno Welkovi. The Mancini Generation so predvajali v sezoni 1972 / 1973. Mancini je posnel več kot 90 albumov v različnih slogih, vse od big bandov do lahke klasike in popa. Osem od teh albumov je dobilo zlati certifikat, potrjen s strani ameriške zveze RIAA. V dvajset let trajajočem sodelovanju z založbo RCA Victor je posnel kar 60 komercialnih albumov. Po prvih uspehih s Petrom Gunnom, Gospodom Srečkom in Zajtrkom pri Tiffanyju se je Mancini prvenstveno usmeril v pisanje glasbe za film in televizijo, le malo del je bilo napisanih in posnetih neposredno za založbe. Po priredbi Time for Us, Nina Rote, ki je postala kot Love Theme iz Romea in Julije njegov edini hit na vrhu Billboardovih Vročih 100, je Mancini začel delovati bolj kot solo pianist, ki je preigraval glasbo, ki so jo prvenstveno napisali drugi. Na dveh od najbolje prodajanih albuov je sodeloval tudi vodja Tonight Showa in trobentač, slavni Doc Severinsen.
Dirigent s 50 koncerti letno
Mancini je v letno odvodil in dirigiral tudi več kot petdeset koncertov, kar se je za časa njegovega delovanja nabralo v častitljivih 600 nastopih. Dirigiral je praktično vsem največjim simfoničnim orkestrom na svetu, med njimi so Londonski simfonični orkester, Izraelski filharominiki, Boston Pops, Losangeleški filharmoniki in Kraljevi filharmonični orkester. Med njegovimi najljubšimi izvajalci so bili Orkester iz Minnesote, s katerimi je 1983 predstavil temo Pesem ptic trnovk. 1966, 1980 in 1984 je dirigiral na koncertih za britansko kraljevo družino. Večkrat sta na turneji sodelovala Johnny Mathis in Andy Williams, ki sta oba pela Mancinijeve pesmi. Z Mathisom je 1986 posnel album The Hollywood Musicals, 1987 pa je dirigiral na dobrodelnem koncertu za pomoč otrokom v Londonu.
Malo pred svojo smrtjo se je edinkrat pojavil tudi v živo v prvi sezoni Frasierja kot pacient, ki je klical v radijsko oddajo Dr. Frasierja Cranea. V epizodi Ugani kdo pride na večerjo, je kot Al izpovedoval melanholijo in sovražil svoj glas. Po končanem pogovoru se je v oddaji zavrtela pesem Moon River. 1967 je sodeloval tudi kot pianist v filmskem povzetku serije Peter Gunn, a ni bil podpisan. V risanki Pink Panter, natančneje delu Pink, Plunk, Plink, kjer Pink Panter dirigira orkestru, ki izvaja naslovno temo, se po končani izvedbi animacija spremeni v živi posnetek, kjer med ljudmi, ki ploskajo izvedbi, sedi tudi Henry Mancini. Enako se je na kratko pojavil tudi v Sinu Pink Panterja, komediji z Robertom Benignijem iz 1993.
Družinski mož
Henry Mancini je svojo ženo Virginio Ginny O'Connor spoznal v času takoj po drugi svetovni vojni, ko sta oba igrala v orkestru Texa Benekeja. Poročila sta se 1947 in dobila tri otroke. Gospa Mancini je bila ena od ustanoviteljic Zveze pevcev, neprofitne organizacije, ki je skrbela za zdravje in dobrobit profesionalnih pevcev po celem svetu. Umrla je 25. oktobra pred dvema letoma, stara 97 let. Ena od hčera, Monica Mancini, je prav tako profesionalna pevka, medtem ko je njena sestra dvojčica, Felice, vodja Fundacije dela Mr. Hollanda. Sin Christoper je glasbeni založnik in promotor v Los Angelesu.
Henry Mancini je umrl pred 30 leti, 14. junija 1994, za posledicami raka trebušne slinavke. V tem času je delal na broadwayski različici Victor Victoria, ki pa je ni več videl v živo.
Dediščina velikana
Za sabo je pustil velik pečat, ne le glasbeni. Na univerzi UCLA je ustanovil štipendijski sklad, tam pa je v knjižnici tudi velik del njegovih del, nekaj pa jih hrani tudi knjižnica ameriškega kongresa. 1996 je skladatelj in dirigent Jack Elliot v njegovo čast ustanovil Inštitut Henryja Mancinija, akademijo za mlade profesionalne glasbenike. Zaradi pomanjkanja sredstev je zaprla svoja vrata 2006. Ameriška zveza skladateljev, avtorjev in izdajateljev (ASCAP) pa od 2001 podeljuje posebno štipendijo Henryja Mancinija.
Ameriški filmski inštitut je pesem Moon River uvrstil na četrto mesto lestvice 100 let, 100 pesmi. Na njej je na 39. mestu tudi Dnevi vina in vrtnic. Tema iz Pink Panterja je pristala na 20. mestu najboljših filmskih tem.
Mancini je bil kar 72-krat (!) nominiran za nagrado Grammy in jo 20-krat tudi dobil. Bil je nominiran za 18 Oskarjev, prejel je štiri. Dobil je tudi Zlati globus, še dvakrat pa je bil nominiran za nagrado Emmy. Prvi Oskar je 1961 seveda prišel v njegove roke za Moon River iz Zajtrka pri Tiffanyju kot najboljšo originalno pesem, drugi pa za glasbo iz tega filma. Samo leto dni pozneje je prejel še tretjega za Dnevi vina in vrtnic. Četrti Oskar se je v njegovi vitrini znašel 1982 za glasbo iz filma Victor, Victoria. Po njegovi smrti mu je 1997 glasbeni kolidž Berklee podelil še častni doktorat.
