Te dni mineva natanko šestdeset let od prvenca Stanleya Kubricka, kultnega filma Dr. Strangelove. Kar pomeni, da je natanko 60 let od prve filmske vloge tudi za Jamesa Earla Jonesa, odličnega igralca, ki je znan tudi po svojem zelo globokem glasu – med drugim ga je posodil Mufasi v Levjem kralju in seveda največjemu zlobnežu v galaksiji, Darth Vaderju.
Pesnik in zdravnik
James Earl Jones se je rodil 17. januarja 1931 v Arkabutli v Mississippiju. Mama Ruth je bila učiteljica, oče Robert Earl Jones pa boksar, butler in šofer. Kmalu po njegovem rojstvu, je oče zapustil družino in postal igralec v New Yorku. James očeta ni poznal, vse dokler ni bil že v odrasli dobi. Ko je dopolnil pet let, sta ga vzgajala mamina starša na svoji farmi v Jacksonu, kamor so se preselili med Veliko migracijo črnskega prebivalstva. Ob svojih starih starših je začel jecljati in raje prva leta v šoli sploh ni odprl ust. Šele v srednji šoli se je tihi fant odprl, tudi s pomočjo učitelja angleščine, ki je v njem našel talent za pisanje poezije. Ko je prebiral svoje pesmi, je jecljanje izginilo.
Leta 1949 je končal agrikulturno šolo v Bethrenu v Michiganu. Sprejet je bil na univerzo v Michiganu, da bi študiral medicino, v istem času pa se je prijavil tudi v rezervni sestav vojaških oficirjev, kjer je zablestel v obvladovanju veščin. V teku študija je James Earl Jones ugotovil, da ni narejen za zdravnika. Namesto tega se je preusmeril na dramo in končal študij 1955.
Vojak naj bo, v Korejo naj gre
James Earl Jones je bil v času ko se je začela korejska vojna, rezervni podporočnik in je pričakoval, da bo vpoklican in poslan v Azijo. V tem času, ko je čakal, je bil del odrskih delavcev v Ramsdell Theatru v Mainsteeju v Michiganu, hkrati pa je imel tudi nekaj manjših vlog. Sredi 1953, ko se je vojna v Koreji ravno končala, je bil vpoklican v Fort Moore na usposabljanje, kjer je postal del rangerjev. Po končanem obdobju v vojski, je bil, preden je bil odpuščen, povišan v poročnika. Potem se je preselil v New York in se posvetil študiju v American Theatru, kjer je tudi delal kot hišnik, da se je lahko preživljal.
Prve vloge
Že v Ramsdellu je izdeloval odrske rekvizite in kulise, potem pa je napredoval. Tam je v prvi sezoni tudi igral Otella. Na začetku kariere je nastopal še v ABC-jevi radijski antologiji Theatre-Five. Po preselitvi v New York je 1957 debitiral v igri Jajceglavec, Molly Kazan, prve žene Elie Kazana. Predstava je bila umaknjena po samo 21 uprizoritvah, a le tri mesece pozneje je zablestel v vlogi butlerja Edwarda v predstavi Sončni vzhod v Campobellu v Cort Theatru. Pisal se je januar 1958. V prehodu v šestdeseta je Jones igral v številnih Shakespearovih predstavah in tako postal eden od najbolj prepoznavnih shakespearejanskih igralcev svoje dobe. Bil je Otello in Kralj Lear, pa Oberon v Senu kresne noči in Abhorson v Oko za oko in Klavdij v Hamletu. 1964 je kot rečeno debitiral v znamenitem filmu Stanleya Kubricka, Dr. Strangelove: ali kako sem nehal skrbeti in vzljubil bombo (1964). Igral je bombardirja na letalu, poročnika Lotharja Zogga. Nekoliko kasneje bo postal kirurg in haitijski upornik v politični drami Komedijanti (1967) ob Richardu Burtonu, Elizabeth Taylor in Petru Ustinovu.
Istega leta je blestel v odrski predstavitvi Howarda Sacklerja, Veliki beli up, ki so jo igrali v Areni v Washingtonu. Jones je igral talentiranega, a problematičnega boksarja Jacka Jeffersona, narejenega po resničnem boksarju Jacku Johnsonu. Igra je bila velika uspešnica in so jo oktobra 1968 preselili na Broadway. Tam je dobila Pulitzerjevo nagrado za dramo, Jones pa je 1969 prejel Tonyja za najboljšega igralca.
Med lutkami
Od 1969 je bil tudi del ekipe, ki je pripravljala lutkovno serijo za otroke, Sezamova ulica. Poskusne pilotske epizode so pokazali otrokom, ki so bili navdušeni, še posebej nad gologlavim Jonesom, ki je počasi štel do deset. Ti segmenti so potem postali del serije, ki je debitirala proti koncu 1969 in Jones velja za prvega gostujočega zvezdnika v seriji, čeprav je bil najprej na sporedu del s Carol Brunett.
V sedemdesetih je še naprej blestel na odrih, od Hickeya v O'Neillovi Prihod ledenega moža (1973), do Lennyja v Steinbeckovem O ljudeh in miših. 1974 je skupaj s Paulom Sorvinom in Raulom Julio igral Kralja Leara na newyorškem Shakespearejanskem festivalu v Central Parku. 1970 je posnel tudi filmsko različico Veliki beli up, prvič, da je imel na platnu glavno vlogo. Za odlično izpeljan nastop si je prislužil nominacijo za Oskarja za najboljšega igralca, bil je drugi temnopolti igralec, ki mu je to uspelo, takoj za Sidneyem Poitierjem. V filmu Mož (1972) pa je bil temnopolti senator, ki je nepričakovano postal prvi ameriški temnopolti predsednik.
Jaz sem tvoj oče
1974 je skupaj z Diahann Carroll zaigral v filmu Claudine, romantični komediji in drami o ženski s šestimi otroki po dveh propadlih in dveh »skoraj« zakonih, s poudarkom na neenakopravnosti temnopoltega dela prebivalstva. Igralski par je bil nominiran za Zlati globus, Carollova pa tudi za Oskarja.
In potem je prišlo leto 1977 in Jonesov debi kot glas Darth Vaderja v Lucasovi Vojni zvezd in obeh nadaljevanjih 1980 in 1983. Jones fizično ni igral Vaderja (ta je bil David Prowse), je pa ledenel kri v žilah s svojim globokim glasom. Glas je bil nasnet v postprodukciji, potem ko se Prowsejev originalni glas Lucasu ni zdel primeren. Na lastno prošnjo ga v prvih dveh filmih niso niti podpisali, le v tretjem, Jedijeva vrnitev, je pa dobil svoje mesto v odjavni špici po prenovi filmov 1997.
»Ko je bila Linda Blair punčka v Izganjalcu hudiča, so najeli Mercedes McCambridge, da ji je dala hudičevski glas. Takrat so se prepirali, ali naj jo podpišejo ali ne, saj je bila le posebni efekt. Ko sem prišel na vrsto jaz pri Vaderju, sem rekel, da sem le posebni efekt. A ta efekt je postal tako prepoznaven do tretjega filma, da sem se potem pustil prepričati.«
Še en Tony
V osemdesetih je bil ob obeh nadaljevanjih Vojne zvezd del številnih komercialnih uspešnic, začenši z Barbarom Conanom (1982), pa v Princ v Ameriki (1988) z Eddiejem Murphyjem in športni drami Polje sanj (1989). Nastopil je tudi v neodvisnem filmu Matewan (1987), ki govori o pravicah rudarjev v začetku 20. stoletja v Zahodni Virginiji.
1987 je Jones igral v Wilsonovi igri Ograje kot Troy Makson, možakar srednjih let iz delavskega razreda, ki skuša preživeti svojo družino. Za to vlogo je Jones dobil drugega Tonyja. Pred tem je leta 1985 posodil svoj glas za risano serijo Hanne in Barbere, Največja pustolovščina: zgodbe iz Biblije, od 1989 do 1992 pa je vodil otroško TV oddajo Pred davnimi časi.
Tudi v devetdesetih je bil del velikih filmov: Lov na Rdeči oktober (1990), Patriotske igre (1992), Otroci iz Sandlota (1993), pa Neposredna nevarnost (1994) in Joči, ljubljena dežela (1995). 1994 je postal kralj Mufasa v Disneyevi uspešnici Levji kralj, 1992 pa mu je predsednik Bush izročil Nacionalno medaljo za umetnost. 1991 je dobil kar dva glavna Emmyja, za najboljšega igralca v seriji Gabrielov ogenj in stranskega igralca v TV drami Vročinski val.Tako v Gabrielovem ognju kot v ABC-jevi seriji Za in proti (1990-1992) je igral nekdanjega policista, po krivem obtoženega umora, ki je po prihodu iz zapora postal zasebni detektiv. 1995 je zaigral tudi v nadaljevanki Pod eno streho. Kot zamenjava v poletnem premoru jeimela serija, kjer je spet policist, le šest delov, a dovolj, da si je pridružil še eno nominacijo za Emmyja.
Legendarni gost v serijah
Jones je gostoval v mnogih serijah, vključno Zakon in red, Frasier, Will in Grace, pa Lois & Clark: nove Supermanove dogodivščine. 1990 je posodil glas za prvi Simpsonov special ob noči čarovnic, kjer je recitiral Poeovo pesem Krokar. Marsikje je nastopil tudi z recitali, od recitiranja ameriške himne na otvoritvi košarkarske tekme do prebiranje klasikov ob spremljavi orkestra. Opazili smo ga tudi v visokoproračunski igri Command & Conquer: Tiberian Sun, kjer je igral generala Salomona. Jonesova prezenca je pomenila blagoslov tudi najbolj gledane serije, tako ne moremo niti mimo obiskov Dva moža in pol na CBS, pa Foxov Doktor House in Veliki pokovci.
Na sprejemu v Kennedy Centru v Washingtonu, se je predsednik Bush mlajši pošalil: »Pravijo, da je predsednikov glas najbolj prepoznaven glas v Ameriki. A tega si ne upam trditi v prisotnosti Jamesa Earla Jonesa.«
Jones je celo posodil glas za napoved »This is CNN« in »This is CNN International« in jutranjo oddajo New Day, bil je glas ob napovedi NBC-jevih prenosih olimpijskih iger 2004, pa seveda spet in spet gost v Simpsonih in številnih videoigrah. Čeprav ni podpisan, je njegov glas Darth Vaderja slišan tudi v tretjem delu Vojnezvezd, Maščevanje Sitha, čeprav tega ni uradno potrdil. »Vprašati moreta Lucasa.«
Neuničljivi možakar
Čeprav že krepko v letih, je še vedno skakljal po gledaliških odrih, 2008 je bil Big Daddy v Mački na vroči pločevinasti strehi na Boardwayu, naslednje leto je ponovil vlogo še v Londonu v West Endu. 2009 je dobil tudi Nagrado za življenjsko delo gledališkega ceha, ki mu jo je podelil Forest Whitaker.
Na Broadwayu je spet stal oktobra 2010 z Vanneso Redgrave v Šoferju gospodične Daisy, leto zatem je vlogo ponovil še v Londonu in novembra tega leta dobil še Oskarja za življenjsko delo, ki mu ga je izročil Ben Kingsley. Marca 2012 je nastopil v Najboljšem kandidatu z Angelo Lansbury in Candice Bergen in bil še enkrat več nominiran za Tonyja. Sledilo je še mnogo iger, med drugim pa je sodeloval tudi z Malcolmom McDowellom v njegovi seriji oglasov za operaterja Sprint, kjer sta dramatično recitirala SMS sporočila. 2015 je spet nastopil v seriji Agent X kot tožilec Caleb Thorne ob Sharon Stone. Jones je bil spet Darth Vader v animirani seriji Uporniki in filmih Rogue One, povedal je celo tri besede v zadnjem delu trilogije, Vzpon Skywalkerja (2019).
Ko so 2019 naredili novo CGI različico Levjega kralja, je seveda spet posodil glas Mufasi in bil edini član zasedbe iz originalnega filma izpred 25 let. 2021 je bil spet kralj Jaffe Joffer v nadaljevanju Princ v Ameriki, njegov glas pa so uporabili tudi v Disneyevi seriji iz kanona Vojne zvezd, Obi-Wan Kenogi. Jones je v tem času podpisal pogodbo, s katero dovoljuje rabo svojega glasu tudi v prihodnjih produkcijah, sam pa je predlani oznanil, da odzdaj njegov glas nastaja s pomočjo računalnika.
93 in še več
Pred malo manj kot mesecem dni je James Earl Jones odprl že svojo 94. leto življenja. Poročen je bil dvakrat. 1968 se je poročil z igralko in pevko Julienne Marie, ki jo je spoznal v produkciji Otella leta 1964. Ločila sta se 1972 in nista imela otrok. Potem se je 1982 poročil z igralko Cecilio Hart, 1982 se jima je rodil sin, Flynn. Hartova je umrla 2016 po izgubljeni bitki z rakom. Aprila 2016 je Jones razkril, da se že 20 let bori z diabetesom, ki so mu ga odkrili sredi devetdesetih, ko je zaspal sredi treninga v fitnesu.
Seznam priznanj za tega prisrčnega dedka z globokim glasom je ekstremno dolg, med zadnjimi navedimo le Tonyja za življenjsko delo leta 2017, 2019 je postal Disneyeva legenda in od marca 2022 nekdanje gledališče Cort na Broadwayu nosi njegovo ime.
