Hauer se je rodil v Breukelenu v provinci Utrecht 23. januarja 1944, v času, ko je bila Nizozemska med drugo svetovno vojno pod nemško okupacijo. V enem od intervjujev je nekoč povedal, da zaradi tega, ker je bil rojen sredi vojne vihre, vnet zagovornik pacifizima. »Nasilje me straši,« je dodal.
Oba starša, mama Teunke in oče Arend Hauer, sta bila igralca in sta imela v bližini Amsterdama igralsko šolo, imel pa je še tri sestre. Mama in oče sta se bolj posvečala svoji umetnosti kot otrokom, zato z očetom ni imel pristnega odnosa, bolj očetovski lik je bil zanj Eril Hazelhoff Roelfzema, nizozemski pisatelj in pilot, ki ga je spoznal na snemanju Verhoevnovega filma Oranski vojak.
Igralec, mornar in vojak
Hauer je obiskoval šolo Steinerjevo šolo (po vzoru Waldorfske šole), saj so starši želeli, da razvije svoje kreativne sposobnosti. Ko je bil star 15 let, je opustil šolo in se pridružil nizozemski trgovski mornarici. Eno leto je potoval po svetu na krovu tovorne ladje, ni pa uspel postati kapitan, saj je imel barvno slepoto. Ko se je vrnil na Nizozemsko, se je preživljal s priložnostnimi deli, ponoči pa študiral, da bi končal srednjo šolo. Potem se je vpisal na Akademijo za ples in gledališče, pa tudi tam ni zdržal dolgo in je prestopil v vrste nizozemske vojske, kjer se je izuril za bolničarja. Ko bi moral prijeti za orožje, je to odločno zavrnil in se poslovil. Zatem se je vrnil na študij in končno diplomiral leta 1967.
Vseeno igralski usodi, ki jo je imel položeno v zibelko, ni mogel uiti že v mladih letih – ko je bil star 11 let, je nastopil kot Eurysakes v Sofoklesovi tragediji Ajaks. Igralsko pot je po diplomi na akademiji nadaljeval v igralskem ansamblu Toneelgroup Noorder Compagnie. Nekoč ga je videl režiser Paul Verhoeven in mu 1969 ponudil glavno vlogo v televizijski seriji Floris, nizozemski srednjeveški akcijski drami. V vlogi naslovnega junaka je čez noč postal slaven v svoji domovini, vlogo pa je ponovil še 1975 v nemški predelavi Floris von Rosemund.
Nizozemski superigralec
Njegov hipnotični pogled je očaral znamenitega režiserja, da mu je dal vlogo tudi v svoji erotični drami Turški užitek (1973). V vlogi umetnika Erika, ki vsako noč spi z drugo punco, potem Hauer spozna Olgo (igra jo Monique van de Ven), s katero se poročita in kljub različnim značajem nekako plujeta skozi leta, dokler ga ona ne prevara in pobegne v s prijateljem v Ameriko. Pozneje se spet srečata, on je še vedno zaljubljen v njo, ona umira za rakom. Film je čez noč postal najbolj gledani film na Nizozemskem, videlo ga je 3,34 milijona ljudi, kar je več kot četrtina takratnega prebivalstva. Film je bil nominiran za tujejezičnega Oskarja, 1999 pa je bil imenovan za najboljši nizozemski film vseh časov. Hauerju je uspeh filma v tujini na stežaj odprl pot na tuja filmska platna.
Prezrt v Afriki
Dve leti pozneje je debitiral v britanskem filmu Wilbyjevazarota (1975), ki se dogaja v Južni Afriki s tematiko apartheida. V glavni vlogi sta zaigrala Sidney Potier in Michael Caine. Hauerjeva stranska vloga v tem filmu je bila v glavnem prezrta, zato se je igralec za nekaj let spet vrnil k domačemu filmu, kjer je bil še naprej Verhoevnov ljubljenec. 1975 sta posnela Keetje Tippel, film temelji na spominih pisateljice Neel Doff, in je bil do takrat najdražji nizozemski film. Ogledalo si ga je 1,8 milijona Nizozemcev. Spet, z Verhoevnom sta posnela še Oranski vojak (1977), romantični vojni triler in Pljuski (1980), film o treh mladih, ki jih druži ljubezen do motokrosa in skušajo ubežati dolgočasnemu življenju. V obeh filmih je Hauer igral skupaj z drugim nizozemskim velikanom, Jeroeom Krabbeom. 1981 je za svoje dotedanje delo Hauer prejel prvo Zlato tele.
Videl sem stvari ...
Končno je Hauerja našel tudi Hollywood, natančneje Nighthawks (1981), neo-noir akcijski triler, v katerem Sylvester Stallone in Billy Dee Williams skušata preprečiti teroristični napad v New Yorku, Hauer pa igra krvoločnega terorista Wulfgarja. Ker si je Hauer obetal nadaljevanje kariere v Hollywoodu, je s pomočjo učitelja uspel razviti zelo prepričljiv ameriški naglas. Ni se izogibal nekonvencionalnim vlogam, zato je sprejel lik Alberta Speera v ABC-jevi TV drami V tretjem rajhu, a bolj kot ta, mu je leto 1982 prineslo njegovo najbolj slavno vlogo – vlogo antiheroja, s katerim smo lahko sočustvovali. Bil je replikant Roy Batty v znamenitem Blade Runnerju Ridleya Scotta, kjer je na koncu zaključil film s svojim znamenitim »solze v dežju« monologom. Ta zaključek filma se razlikuje od tistega v scenariju. Večer pred snemanjem je Hauer porezal odvečno besedilo in mu dodal legendarno zadnjo vrstico – čas je … da umrem! In tako je postal legenda.
Vitez ali vampir
Leta 1983 je posnel psihološko dramo Nicolasa Roega, Eureka, v kateri je igral skupaj z Geneom Hackmanom in Thereso Russell, pa Ostermanov vikend, zadnji film režiserja Sama Peckinpaha, kjer je bil preiskovalni novinar, ki je pomagal Johnu Hurtu, agentu CIA, ki razkriva nepravilnosti v njegovi organizaciji. 1985 je spet delal z Verhoevnom v Meso in kri, zgodovinski pustolovščini, ki spet temelji na liku Florisa, le da je tokrat dogajanje postavljeno v Italijo. Film, ki je nosil tudi ime Vrtnica in meč, je prvi Verhoevenov film v angleščini in huda finančna polomija – za vloženih 6,5 milijona dolarjev jih je prinesel le 100 tisoč. Čisto nekaj drugega je bila srednjeveška fantazija Ladyhawke (1985), kjer je Hauer zaigral skupaj z Matthewom Broderickom in Michelle Pfeiffer.
Ne vrzite ga iz avta!
Sledila je kultna grozljivka iz osemdesetih, Štopar (1986), kjer Hauer kot psihopatski avtoštopar zasleduje Christoperja Howella, ki vozi čez ZDA. Film je sicer prinesel minus, se pa danes šteje med klasiko (2003 so posneli še drugi del, brez Hauerja). Hauer je 1987 prejel Zlati globus za stranskega igralca v TV filmu Pobeg iz Sobiborja (1987), film o največjem uporu taboriščnikov v času Tretjega rajha. Na vrhu svoje slave bi moral nastopiti v vlogi Robocopa (1987), a je režiser Paul Verhoeven ocenil, da je Hauer prevelik, da bi se udobno in prepričljivo gibal v oklepu glavnega junaka. Tega leta je Hauer nastopil kot Nick Randall v filmu Išče se živ ali mrtev, filmski priredbi istoimenske serije, kjer je njegovo vlogo igral Steve McQueen.
Pijanček z moralno dilemo
Leta 1988 je igral v še eni svoji kultni predstavi, Legenda o svetem pijancu, režiserja Ermanna Olmija. V filmu Hauer igra pariškega uličnega pijančka, ki mu neznanec zupa denar, ki ga mora odnesti v cerkev. Za vlogo je dobil nagrado za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Seattlu. Potem je tu še akcijski film, Slepi bes (1989), kjer Hauer upodobi slepega superjunaka, mojstra borilnih veščin. Hauer je imel sprva velike težave z likom, potem pa se je v pripravljanju na snemanje naučil, kako strmeti v prazno in prepustiti čute vonju in zvoku, pri tem mu je pomagal slepi mojster juda, Lynn Manning. Tega leta je posnel še Kri junakov (1989), kjer v post apokaliptičnem svetu sodobni gladiatorji igrajo posebno Igro, kjer mora eden od članov ekipe na nasprotni drog postaviti pasjo lobanjo, drugi pa ga s branijo s palicami. Film, v originalu The Salute of the Jugger, je potem navdahnil igro v resničnem življenju, Jugger, ki se je razvijala v letih po filmu, 2007 pa je bilo izpeljano celo svetovno prvenstvo.
Oglasi in videospoti
Hauer je konec osemdesetih nastopal v humorističnih reklamah za pivo Guinness, hkrati pa je njegova filmska kariera začela toniti. Sprejemal je nizkoproračunske filme, kot Delček sekunde (1992), Omega Doom (1996) in Novi svetovni nered (1999). 1992 je bil tudi glavni antagonist, vampir Lotos filmski različici Buffy, ubijalki vampirjev, pojavil se je celo v videospotu Kylie Minogue, On a Night Like This (2000). Hauer je nastopil v številnih filmih, od Amelia Earhart: zadnji polet (1994) kot njen navigator Fred Noonan, Domovina (1994), film v katerem je Nemčija dobila 2. svetovno vojnio, pa Merlin (1998), 10. kraljestvo (2000), Smallville (2003) in Alias (2003). Bil je morilec v Clooneyevem Priznanje nevarnega uma (2003), pa kardinal v Mestu greha (2005) in pokvarjeni izvršni direktor Wayne Enterprises v Nolanovem Batman: začetek (2005). 2005 je bil DrakulaLussierjevem Dracula III: dediščina in lovec na vampirje Van Helsing v Argentovem Dracula 3D.
Vodil je britanski resničnostni šov Shock treatment in bil trener Real Madrida Rudi Van der Merwe v Gol 2: Živeti sanje (2007). 2008 je na domačem filmskem festivalu dobil še eno Zlato tele, tokrat nagrado za življenjsko delo in doprinos k nizozemski kinematografiji. 2009 smo ga gledali v Barbarossi, italijanskem filmu Renza Martinellija, 2011 pa je bil Freddie Heineken v zgodbi o ugrabitvi Heinekenovega dediča, za to vlogo je dobil Rembrandtovo nagrado za najboljšega igralca. Istega leta je bil še pogrebnik Istvan, oče glavnega junaka v nadnaravni grozljivki Obred z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi.
Poslednji igralec
Njegovo obdobje se je počasi iztekalo – od 2013 do 2014 je nastopal kot Niall Brigant v HBO-jevi seriji Prava kri, za Netflix je posnel Poslednje kraljestvo (2015), bil je Kingsley v glasbeni seriji Galavant. Svoj glas je posodil še v nekaterih videoigrah. Ni bil več v ospredju, je pa še vedno vzklil v mnogih filmih in serijah, od serije o Mata Hari (2016) do sci-fi policijskega filma Corbin Nash. Njegov zadnji film je Preboj (2020).
Zasebno življenje stran od oči javnosti
Rutger Hauer je bil poročen dvakrat, z njegovo prvo ženo, Heidi Merz, sta imela hčerko Aysho Hauer, rojeno 1966, ki je tudi sama igralka. Od 1968 naprej živel z Ineke ten Cate, poročila sta se novembra 1985. Catejeva je bila hčerka glavnega urednika frizijskega časopisa Leeuwarder Courant, Laurensa ten Cateja. Čeprav je bil Hauer rojen v Utrechtu, se je imel za Frizijca. V enem od intervjujev je omenil, da ne more živeti, brez da čuti frizijsko glino na svojih podplatih. Bil je okoljevarstvenik, bil je član svetovalnega telesa SSCS (Sea Shepherd Conservation Society) za očuvanje morskega življa, ustanovil je tudi organizacijo Rutger Hauer Starfish Association, ki opozarja na nevarnosti AIDS-a. Njegova aprila 2007 izdana avtobiografija Zgodbe junakov, nasilnežev, replikantov in Blade Runnerjev govori o njegovih filmskih vlogah. Ves prihodek je šel v dobrodelne namene.
Hauer je umrl po kratki bolezni 19. julija 2019 na svojem domu v Beetsterzwaagu, star je bil 75 let.
