Donna Reed (rojena kot Donna Belle Mullenger) je bila ameriška igralka z več kot 40 filmi na svojem seznamu, najbolj pa je znana po vlogi Mary Hatch Bailey v Caprinem božičnem filmu Čudovito življenje (1946) in Zinnemannovi vojni drami Od tod do večnosti (1953), za katerega je tudi dobila Oskarja za stransko žensko vlogo.
Njeno delo pa ni bilo vezano le na film, pač pa je obvladovala tudi televizijo. Najbolj znana je po svoji vlogi Donne Stone iz serije The Donna Reed Show (1958 do 1966), kjer je kot mama in gospodinja iz ameriškega srednjega sloja ustvarila izjemno kompleksen lik matere iz tistega časa. Za vlogo je bila večkrat nominirana za nagrado Emmy in 1963 še za Zlatu Globus. V poznih letih je med 1984 in 1985 v seriji Dallas zamenjalo Barbaro Bel Geddes v vlogi Miss Ellie Ewing.
Kmečko dekle s Srednjega zahoda
Donna Reed se je rodila 27. januarja 1921 na farmi blizu Denisona v zvezni državi Iowa kot najstarejša od petih otrok mami Hazel Jane in očetu Williamu Richardu Mullengerju. V prvem letniku srednje šole 1936 ji je njen učitelj kemije Edward Tompkins dal knjigo Kako dobiti prijatelje in vplivati na ljudi, za katero je rekla, da je imela velik vpliv na njeno življenje. Z njeno pomočjo je dobila glavno vlogo v šolski predstavi, izbrali so jo za kraljico kampusa in je 1938 maturirala med najboljšimi desetimi učenci. Učitelj Tompkins je znan tudi po tem, da je čez nekaj let začel delati pri projektu Manhattan, ameriški atomski bombi.
Po končani srednji šoli je Reedova želela postati učiteljica, a ni imela denarja za šolnino za univerzo. Na predlog njene tete se je preselila v Los Angeles v Kalifornijo in se vpisala na City College. V času študija je nastopala v različnih odrskih predstavah, zgolj za kratek čas in nekaj honorarja, saj ni imela cilja postati igralka. Dobila je kar nekaj ponudb filmskih studiev za avdicijo in na koncu podpisala za Metro-Goldwyn-Mayer, a pod pogojem, da ji najprej omogočijo dokončati študij. Šele po končanem študiju se je potem zares odločila, da bo vstopila v svet filma.
Služba pri MGM
Njen prvi film je bil Pobeg (1941), kjer je igrala z Robertom Sterlingom, podpisana pa je bila pod imenom Donna Adams. MGM je kmalu zatem spremenil njen priimek v Reed, saj je Mullenger v obdobju druge svetovne vojne zvenel preveč nemško.
»Ime mi je obesil publicist v studiu, nikoli ga nisem zares marala. Ko slišim ime Donna Reed, pomislim na visoko in šik blondinko, ampak to nisem jaz. Donna Reed – to deluje precej hladno in nedostopno.«
Sledila je stranska vloga v Suhčevi senci (1941), četrtem delu kriminalistične komedije o detektivskih zakoncih in v vojnem Zvoki fanfar (1942). Kot veliko starlet MGM-a je tudi Donna Reed nastopila v enem od 16 filmov o Andyju Hardyu z Mickeyem Rooneyem v glavni vlogi – to je bil Dvorjenje Andyja Hardyja (1942), v otroškem filmu Mokey (1942) je imela glavno vlogo, pa v Kličite Dr. Gillespiea (1942) in vesternu Apaška pot (1942) in še enem trilerju Freda Zinnemanna, Oči v noči (1942).
Leta 1943 je posnela še en film z Rooneyem, Človeška komedija, pa Primer Dr. Gillespiea (1943) in Mož od Tam spodaj (1943). Bila je tudi ena od mnogih MGM-ovih zvezd, ki je se je pojavila v glasbeni komediji 1000 pozdravov (1943).
Idealno dekle s plakatov
Ker je bila videti kot lepa soseda in zaradi toplih likov, ki jih je igrala, je bila idealno pin-up dekle, ki je krasilo posterje vojakov po celem svetu, od njih pa je dobivala tudi tone pisem. Poglejte tukaj, vojak Hargrove (1944) je bila vojaška komedija, kjer je zaigrala z Robertom Walkerjem, 1945 pa je posnela Nežna Annie, vestern, kjer je bila bančna roparica. Manjkala ni niti v Lewinovi priredbi Wildeove drame, Slika Doriana Greya (1945), v vojnem filmu Bili so pogrešljivi (1945) z Johnom Wayneom pa je bila medicinska sestra. MGM je bil v tistih letih optimistično razpoložen do nje in jo je uporabil za vse mogoče filme.
Leta 1947 se je spet srečala s svojim učiteljem kemije iz srednje šole, Edwardom Tompkinsom, ko je snemala film Začetek konca (1947), ki je govoril o zgodovini in zlu, ki ga prinaša atomska bomba. Reedova je prispevala zgodbo, a se v končni različici filma ni pojavila, je pa bila glavna igralka v romantični komediji Zvesta na svoj način (1946) s Tomom Drakeom. Film je pogorel. Istega leta jo je MGM posodil produkcijski hiši RKO, kjer je zaigrala v Čudovitem življenju. Film še danes velja za enega od sto najboljših filmov ameriške produkcije in je po skoraj 80 letih še vedno stalnica na televiziji v prazničnih časih. Reedova je za film povedala: »To je bil najtežji film, ki sem ga kdaj posnela. Noben režiser ne prej, ne pozneje, ni toliko zahteval od mene.«
Nazaj pri MGM-u je posnela Ulica Zelenega delfina (1947) z Lano Turner in Vanom Heflinom, film je bil velika finančna uspešnica. Potem si jo je izposodil še Paramount za dva filma Alana Ladda, Več kot slava (1948), kjer je zadnji trenutek zamenjala Joan Caulfield in Ultimat v Chicagu (1949). Po teh dveh filmih je Reedova izrazila željo, da naj ji vendarle dajo boljše vloge.
Junija 1950 je Donna Reed podpisala novo pogodbo s Columbia Studios, kjer je z Johnom Derekom nastopila v Sobotnem junaku (1951) in Stran s škandali (1952). Sledil je Obešenčev vozel (1952) z Randolphom Scottom in Težava na poti (1953) z Johnom Wayneom, ki ga je posnela za Warner Bros. 1953 je igrala ob Johnu Payneu v pustolovskem filmu Jezdeci sedmih morij (1953).
Film, ki ji je prinesel Oskarja
Potem pa je prišel na vrsto vojni film Od tod do večnosti (1953), kjer je ob Franku Sinatri in Burtu Lancasterju igrala dekle tretjega vojaka, ki ga je upodobil Montgomery Clift. Za vlogo je v začetku 1954 dobila Oskarja za stransko žensko vlogo. A kakovost njenih vlog se ni izboljšala. Bila je ljubica v Nosaču (1954) z Martinom in Lewisom, nastopila v vesternu Z orožjem v roki (1953) z Rockom Hudsonom in Tri ure za uboj (1954) z Dano Andrewsom. Istega leta je vzela še en vestern, Jezdili so na zahod (1954) z Robertom Francisom. Po gostovanjih se je konec 1954 vrnila z MGM v filmu Ko sem zadnjič videl Pariz (1954).
V tem času je Donna Reed začela gostovati na televiziji v oddajah The Ford Television Theatre, Pripovedi Hansa Andersona, General Electric Theater in Sum. Še vedno je igrala v filmih, večinoma ljubice in žene. Oddaljena obzorja (1955) z Fredom MacMurrayem in Charltonom Hestonom je govoril o raziskovalcih Lewisu in Clarku, Reedova pa je bila indijanka. V Zgodba o Bennyju Goodmanu (1956) s Steveom Allenom je igrala njegovo ženo, v Odkupnina (1956) je bila žena Glenna Forda, tu so bili še vestern Povračilni udarec (1956) z Richardom Widmarkom, Onkraj Mombase (1957), s Cornelom Wildeom, posnet je bil v Keniji, kjer se je Reedova med snemanjem tudi poškodovala ter Samo resnica (1958), posnet v Angliji s Stewartom Grangerjem.
Šov Donne Reed
Od 1958 naprej je nastopala v svojem lastnem šovu, televizijski seriji, ki jo je produciral njen takratni mož, Tony Owen. Njen lik Donna Stone je bila žena pediatra Alexa Stonea (igral ga je Carl Betz) in mama dveh otrok. K projektu jo je pritegnila predvsem ideja, da ni igrala v veliko komedijah, s katerimi praktični ni imela izkušenj in ker je rada igrala vlogo žene. Serijo so predvajali na ABC kar osem sezon, za lik Donne Stone je dobila Zlati globus in štiri nominacije za Emmy. Njen lik matere in žene je bil odlično nadgrajen z močno in pametno žensko s čustvi in smislom za humor.
»To je zelo realistična slika malomeščanskega življenja s humorističnimi preobrati. Celotna zgodba se vrti okoli najbolj pomembne ameriške stvari – družine,« je povedala Donna Reed.
Serija je naletela tudi na kritike, najbolj so ji očitali, da Reedova propagira lik submisivne gospodinje. 1979 je Reedova, ki je sama vzgojila štiri otroke, povedala: »Igrala sem močno žensko, ki je obvladoval svojo družino. To je šlo mnogim zelo v nos.« V intervjuju 1984 je dodala: »Imela sem občutek, da se postavljam za ženske. Ta mama ni bila neumna. Ni želela prevladovati, je pa bila bistra in je precej napredna, srečno poročena ženska.«
Ko se je serija 1966 končala, si je Reedova vzela nekaj odmora od igranja in se posvetila vzgoji svojih otrok in političnemu aktivizmu. V film se je vrnila konec sedemdesetih v televizijskih filmih Najboljši kraj (1979) in Smrtonosne lekcije (1983), pojavila pa se je tudi v Ladji ljubezni.
Ko je 1984 Barbara Bel Geddes morala zapustiti žajfnico Dallas, zaradi bolezni, je kot Miss Ellie Ewing vskočila Reedova.
»Eden glavnih razlogov, da je Dallas uspešna serija, je družina. Vsi so povezani, že res, da ima vsak svoje življenje, a se zavzemajo drug za drugega in živijo pod eno streho, kar je zares plemensko, tega v pravem življenju ni več. Zdi se mi, da to vsi pogrešajo,« je povedala o svoji novi vlogi Reedova.
Ko je Bel Geddesova nenadoma izrazila željo po vrnitvi v sezoni 1985 – 1986, so Reedovo čez noč odpustili. Proti producentom je vložila tožbo, da bi preprečila nadaljevanje snemanja, dokler je ne vzamejo nazaj. Pozneje je z izvensodno poravnavo dobila več kot milijon dolarjev odškodnine zaradi kršenja pogodbe.
Tri poroke in štirje otroci
Od 1943 do 1945 je bila Donna Reed poročena z maskerjem Williamom Tuttleom. Po ločitvi 1945 se je poročila s producentom Tonyjem Owenom, s katerim sta imela štiri otroke, Penny Jane, Anthonyja, Timothyja in Mary Anne, ob njih pa sta posvojila še dva druga otroka. Po 26 letih zakona sta se ločila leta 1971. Tri leta pozneje se je Reedova poročila z upokojenim polkovnikom ameriške vojske, Groverjem Aasmusom, s katerim sta postala poročena do njene smrti 1986.
Donna Reed se je začela intenzivno zanimati za politiko v času vietnamske vojne, ko jo je zaskrbelo, da bodo vpoklicali njenega najstarejšega sina Anthonyja. 1967 je postala aktivistka in sopredsednica gibanja Matere za mir, njihov slogan je bil: »Vojna ni zdrava za otroke in druga živa bitja.«
V intervjuju za Los Angeles Times je 1971 povedala: »Na začetku smo menili, da bi Tony moral služiti v podpornih službah, ne na bojišču. A tudi tega ni želel, ker se mu ni zdelo moralno. Ni zaupal ne vladi, ne vojski. Od njega sem se veliko naučila.«
Modra in odločna
Čeprav je bila sprva republikanska podpornica, je podprla demokratskega kandidata Eugenea McCarthyja v predsedniških volitvah 1968, prav tako pa je bila velika nasprotnica jedrskih elektrarn.
Oktobra 1985 so ji na pregledu odkrili raka trebušne slinavke in ji povedali, da ni ozdravljiv. Umrla je 14. januarja 1986 v Los Angelesu, stara je bila 64 let. Leto dni po njeni smrti je njen mož Grover Asmus z igralkama Shelley Fabares (ki je v šovu Donne Reed igrala njeno hčerko, Mary Stone) in Normo Connolly ustanovil Fundacijo Donne Reed s sedežem v rodnem Denisonu, ki podpira mlade talentirane igralce brez sredstev. Vsako leto je tam na sporedu Festival Donne Reed, v Denisonu je v muzeju na ogled tudi njen Oskar.
Shelley Fabares je v intervjuju 2011 o Donni Reed povedala naslednje: »Donna Reed je bila definitivno moja druga mama. Bila je moja vzornica in je to še danes. Še vedno občasno slišim njen glas v moji glavi, ko se o čem odločam. Slišim jo, kako mi veli, da naj se odločim za težjo možnost. Preprosto jo obožujem.«
Zvezna država Iowa je ob 100-letnici njenega rojstva, 27. januarja 1927, ta datum razglasila za Dan Donne Reed.
