Je osemnajstletni prinašalec čaja Jamal Malik (Dev Patel), ki je v indijski različici kviza Lepo je biti milijonar zaslužil že deset milijonov rupij in ne namerava odnehati niti pred zadnjim vprašanjem za dvajset milijonov, nekakšen mali genij ali goljuf?
Mar res ve in zna veliko več, kot bi mu pripisovali na podlagi njegove silno skromne formalne izobrazbe, ali pa mu je kdo prišepetaval odgovore s skrivno brezžično povezavo? Kot razkrije policijska preiskava v premoru med dvema oddajama, ki vključuje tudi brezobzirne metode mučenja, Jamal ni ne prvo ne drugo, marveč ima preprosto srečo, da so mu vprašanja pisana na kožo. Podoba je, da ga je življenje pripravilo na kviz Lepo je biti milijonar, še več, zdi se, kot da je bilo vse njegovo dosedanje življenje zgolj priprava na ta TV-kviz. Vsaj tako je videti med zaslišanjem na policiji, kjer se ob ogledu posnetkov kviza ob vsakem vprašanju odvrti prizor iz Jamalovega življenja, ki pojasnjuje, zakaj mu je uspelo vselej pravilno odgovoriti ali vsaj uganiti pravi odgovor.
Film Revni milijonar (Slumdog Millionaire), oprt na roman Vikasa Swarupa, nas tako popelje v leta junakovega otroštva v mumbajskem slumu, pa tudi v dramatično obdobje, ko mu med nemiri in napadi na muslimane ubijejo mater in si skupaj z bratom in drugimi sirotami skuša zagotoviti preživetje na smetišču. Spremljamo ga od trenutka, ko spozna Latiko in skupaj z njo pade v roke lokalnemu kriminalcu, ki vodi armado beraških otrok, do trenutka, ko z bratom pobegneta iz tega ujetništva in se za dalj časa loči od Latike. Jamal tudi v najstniških letih ne more pozabiti Latike (Freida Pinto), ki je obtičala v krempljih gangsterskega šefa, za katerega dela tudi Jamalov brat Salim (Madhur Mittal). Pravzaprav se v kviz Lepo je biti milijonar prijavi samo zato, ker ve, da Latika to oddajo strastno gleda, samo zaradi nje hladnokrvno odgovarja na vprašanja in mu še na misel ne pride, da bi odnehal. Lahko bi rekli, da je uspešen prav zato, ker mu ne gre za denar, ampak skuša zaradi ljubljene Latike čim dlje ostati v igri. S tem jo opozarja nase in ji hkrati ponuja upanje.
Razmere, v katerih odraščajo osrednji liki, spominjajo na tisti geto na obrobju Ria de Janeira v filmu Božje mesto, kamor je oblast odložila dobršen del svojega socialnega bremena, na kaotično okolje brezpravja in neusmiljenega boja za preživetje, kjer človeško in še zlasti otroško življenje nima nobene vrednosti, toda režiser Danny Boyle se ne zanaša toliko na socialnokritični vidik in ostrino pripovedi. Razmer in akterjev sicer niti ne olepšuje niti ne demonizira, vendar je pomembneje, da pripoved izpelje kot nekakšno socialno romanco s pridihom eksotike, ki ji s kvizom doda nekaj napetosti srhljivke. Po zaslugi kompleksne naracije, ki prepleta različne časovne ravni, nepretenciozne inscenacije, bollywoodsko živobarvnih, svetlih podob, svežih igralskih obrazov, ki delujejo sproščeno in naravno, ter dinamične glasbe, ki utripa samosvoje, mu je uspelo ustvariti privlačen film z osrednjo ljubezensko temo, kjer pravljični happy end deluje dovolj neprisiljeno in se zdi skorajda samoumeven.
PLUS
Vizualno privlačna socialna romanca.
MINUS
Pravljična šablona pripovedi.
