Pripoved o ljubezenskem razmerju med petnajstletnim dijakom in šestintridesetletno tramvajsko sprevodnico v povojni Nemčiji sprva še najbolj spominja na standardno erotično zgodbo o odraščanju in dozorevanju - a le do trenutka, ko ženska nenadoma skrivnostno izgine iz mesta in iz fantovega življenja.
Skratka, Hanna Schmitz (Kate Winslet) na lepem odpove službo in tako rekoč izpuhti, mladi Michael Berg (David Kross) pa se znajde v breznu obupa in negotovosti ter samoobtoževanja, saj se mu nejasno dozdeva, da ga je ljubica tako brezobzirno zapustila po njegovi krivdi, ker je bil v ljubezni premalo odločen in predan. Pravo resnico zgroženo spozna šele sedem let pozneje, ko kot študent prava znova sreča Hanno, tokrat na sodišču, in sicer kot obtoženko v procesu proti paznicam iz Auschwitza. A spoznanje, da je njegova nekdanja ljubica vojna zločinka, ni nič bolj šokantno od odkritja, da je nepismena, da torej tisto njegovo branje romanov in pesnitev, ki ga je vsakokrat zahtevala pred seksom, ni imelo zgolj nekakšnega ritualnega pomena, ampak prej praktično vrednost.
Opraviti imamo torej z vojno hudodelko, ki ne zna brati in pisati, to sicer ne bi bilo nič izjemnega, glede na čas in okolje njene dejavnosti ter kontekst sodnega procesa pa deluje nenavadno, če ne kar absurdno. V pripovednih okvirih filma Bralec (The Reader) in kajpada romana Bernharda Schlinka, po katerem je film posnet, ima ta okoliščina nedvomno poseben pomen. Hanna je namreč pri izpolnjevanju svojih dolžnosti toliko bolj vestna, nepopustljiva in že kar birokratsko brezčutna, kolikor bolj negotovo se počuti zaradi pomanjkljive temeljne izobrazbe. Tako se vrti v začaranem krogu: ker je vestna in učinkovita, se ji obetajo vedno nova napredovanja na odgovornejša mesta, kjer pa svoje šibke točke ne bi mogla več skriti, zato venomer beži. Ta taktika umika ji kroji tudi zasebno življenje, denimo razmerje z Michaelom, ki ga mora na hitro pretrgati, ko zaradi grožnje napredovanja v službi jadrno pobere šila in kopita.
Zaradi nekakšnega sprevrženega pojmovanja dostojanstva jo tudi na sodišču najbolj skrbi, da se ne bi razkrila njena nepismenost, čeprav bi ta zanjo pomenila pomembno olajševalno okoliščino, saj bi se izkazalo, da nikakor ni mogla napisati obremenilnega dokumenta, ki ji ga pripisujejo soobtožene kolegice. Toda hladnokrvna izvrševalka povelj in vestna izvajalka navodil, ki so v najhujšem nasprotju z vsakršnimi civilizacijskimi normami, raje prevzame odgovornost za vse srhljive zločine (med drugim ni hotela odkleniti vrat cerkve, v kateri so v plamenih umirale internirane ženske, češ, kdo bi jih pa lahko še nadziral, ko bi se v zmešnjavi bombardiranja in obstreljevanja razbežale), kot da bi priznala nepismenost, svoj civilizacijski hendikep. Film se presenetljivo zvesto drži romana, vendar pa se režiser Stephen Daldry v nasprotju s Schlinkom, ki ne pozna moraliziranja, olepševanja in emocionalnih pretiravanj, ne more upreti skušnjavi, da bi do konca izpeljal ponujeno melodramsko zasnovo. Tako smo zlasti v zadnjem delu priča nabuhli ganljivosti in nekoliko cenenim poskusom zapeljevanja gledalca, da bi se čustveno identificiral z junakinjo skrajno dvomljivega profila.
PLUS
Tehnično in igralsko zgledna ekranizacija slovite literarne predloge.
MINUS
Nabuhla dramaturgija emocij in presojno zapeljevanje gledalca v sklepnem delu
