»Ko je moj vrtnar pred leti prišel prvič k meni, me je začel vikati. Vprašala, sem ga, zakaj, saj sva tam tam. On je bil takrat star 22 let. Najbolj bizarno pa je bilo to, da je bilo meni to še vedno tam tam! Vse dokler me moj Jure ni postavil na realna tla, a tudi to ni imelo dolgotrajnega učinka. Še vedno se mi namreč vsakič, ko vidim 20-letnike, zdi, da smo tam tam! Po drugi strani pa imam veliko prijateljev, ki so stari okoli 50 let. Uspešni so, veliko jih je tudi na pomembnih funkcijah na svojih področjih. Spominjam se, da sem kot najstnica, pa tudi pozneje v dvajsetih, na vse te 50-letnike (moške in ženske) gledala kot na tiste ta druge, ta odrasle. Zdaj pa naj bi bili moji prijatelji pri teh ta drugih, tudi moj Jure je pri ta drugih! A kar nekako jih nisem prestavila tja. Mogoče so oni naredili sami v sebi ta preskok k odraslosti, a jaz jih dojemam popolnoma enako kot takrat, ko so oziroma smo bili stari 20, 30 let. In ko jih vidim v poslovni obleki, se mi je že večkrat zgodilo, da sem pomislila: Ja, glej ga, kako se heca. (smeh) Ne vem, ko pomislim na odraslost, v meni ni ničesar, na kar bi se lahko naslonila, da bi začutila ta občutek. Nekajkrat sem se že pogovarjala z ljudmi o tem in jih spraševala, ali se počutijo odrasli, pa so rekli, da ja in da se jaz ne, zato ker sem pač čudna,« razkriva Maja Martina Merljak.
Največja radost, pa tudi skrb
Čeprav se ne čuti tako staro, pa bo svoj osebni jubilej proslavila, kot se spodobi. »Naredila bom žur! Že zelo dolgo ga nisem, že dolgo si ga tudi želim. Že razmišljam o tem, kakšen bo, delam seznam skladb, razmišljam, kje bi ga naredila – nekaj možnosti že imam – koga vse bi najela za hrano in pijačo, bi imela morda celo bend …? Imela bi tudi foto kotiček pa še kakšne podobne 'zezalice'. Razmišljam celo, da bi ljudem zamorila s tematsko zabavo,« našteva igralka.
Prav na svoj rojstni dan bo sicer delala, saj jo čaka predstava Špas teatra Večerja bedakov. Na glas pa računa na to, da ji bodo njeni fantje vseeno na tisti dan kaj lepega ušpičili, pričakuje najmanj šopek in risbice. Zelo dobro pa že ve, kaj ji bosta poklonila sinova Jonatan in Val: novi kopalni plašček, ki ga imenujeta kožušček, za katerega že hranita denar, ker stiskanje v njenem kopalnem plaščku naravnost obožujeta in sta jezna vsakič, ko je v pranju. Zelo bi si želela tudi, da bi bila pol ure pri miru v njenem objemu, a misli, da bo morala v časovnem smislu počakati na svojo željo, saj, kot vsi otroci, prekipevata od energije. Nanju je sicer zelo ponosna, z Juretom Matjažičem pa se zelo trudita, da bi jima privzgojila prave vrednote.
Letos sta se odločila, da bosta zbirala točke, v njihovem primeru so bile to domine, za nežnost in prijaznost. »To ju je bilo lepo gledati, ko sta prav tekmovala v ustrežljivosti. 'Mami, ti lahko pomagam to?', 'Oči, ali ti lahko natočim vodo?', 'Bratec, ti lahko pomagam sestaviti legice?' ipd. Vsak jih je moral zbrati 100. Ko sta jih skupaj nabrala 200, sva ju peljala v Legoland. In ker sta se urila v nežnosti in prijaznosti kar nekaj mesecev, jima je prešlo v kri. Kadar ni trmica prehuda, seveda,« nam je zaupala zadovoljna mama.
Tradicionalni vzorci
Sama pa se uči delegirati domača opravila, še posebno, odkar je zaradi podpiranj vseh štirih stebrov doma izgorela. »Najlažje mi je bilo, da sem vse naredila sama, saj mi je – kot sem mislila – razlaganje in delegiranje jemalo preveč časa. A se spreminjam. Zavedam se, da ni treba, da naredim vse, in začenjam predajati dolžnosti vsem mojim fantom, ne samo Juretu, ter jih učiti stvari, ki sem jih do zdaj delala – in znala – samo jaz. Še vedno se namreč šteje, da smo ženske nosilke vseh stebrov doma. Niti ne gre za to, da bi moški verbalizirali ta pričakovanja, čeprav poznam tudi moške z nazorom, češ kaj bi pospravljal, saj imam ženo. Ampak v večini primerov smo si ženske kar same naložile dom na rame. To je v genih, socializacija pa to v nas še dodatno zasidra. Jaz sem svojega 14 let najine zveze vzgajala, da jaz skrbim zanj. Pred tem ga je pa njegova mama v istem duhu kot jaz, ki je naredila vse in še več za družino. Nihče ni zares kriv. Nas so večinoma brez besed tako vzgojile naše mame in družba in njihove mame in družba in tako nazaj. Za to, da nekaj tako ukoreninjenega spremenimo, je potrebno ogromno truda – na individualni in kolektivni ravni. Najprej zavedanje, kaj sploh počnemo. Potem ovrednotenje, ali nam je to všeč ali ne. In če nam ni, potem še več zavedanja, da premagamo avtopilota. Pri več družinah opažam, da si moški čas, ki ga potrebuje za svojo službo ali zase, pač vzame. Ne razmišlja širše, kako bo to vplivalo na otroke, ženo, dom. Ne poznam moškega, ki bi, preden bi odšel recimo na službeno potovanje, skuhal za cel teden za družino, da ženi ne bi bilo treba, in opral ter zložil perilo, da bo družini brez njega lažje. Poznam pa veliko žensk, ki to naredimo. Jaz na primer mojemu Juretu, kadarkoli grem za nekaj dni, napišem tudi 'plonk' listek opravil z alinejami ter smerokaze, kje kaj najde,« nam je zaupala Maja Martina.
Jo pa zna Jure tudi presenetiti in ji recimo pripravi romantično večerjo – čeprav ne zna kuhati in že teden vnaprej 'švica' od treme –, pravi lov na zaklad (na darilo) z namigi in sporočili ob njih, ali pa jo odpelje v Gardaland, kamor gre tako rada, ali ji kupi nov potovalni nahrbtnik skupaj z letalsko vozovnico za Peru. Kolikor le gre, si še vedno privoščita zmenke z dobro večerjo, biljardom, bovlingom, kinom, savno v dvoje, izletom … Včasih sta si jih privoščila vsak mesec, a rutina in polna sezona pogosto mesec kar odneseta. Kadar zato postajata vse bolj kot cimra, se Maji oglasi alarm in mu pošlje nekaj možnih terminov, in ko izbereta dan D, je ta dan samo njun in nedotakljiv. Brez pomoči staršev seveda to ne bi šlo, zaradi česar sta jim oba zelo hvaležna.
