Kako zelo je Dejan Vunjak zaseden, smo občutili tudi mi, ko smo se z njim dogovarjali za tokratni intervju. »Glede na to, da je treba biti pri poslu, pa kakršen koli je že, dosleden, je treba dati vse od sebe,« nam je odgovoril na vprašanje, kako vse zmore. »Z enim delom glave sem vedno pri poslu, poleg tega se veliko stvari zgodi na hitro in jih je treba takoj rešiti. Delo je hkrati tudi moj konjiček, zato se veliko novih idej rodi, ko sem na dopustu. Takrat se sprostim, lažje razmišljam in sanjarim. Pred kratkim sem se mudil na dopustu na Mallorci in prav na poti na letališče je nastala prva kitica moje nove pesmi. Sicer pa je Mallorca name naredila velik vtis. Navdušili so me narava, saj ponuja tako morje kot gore, lepe plaže in starinska mesteca. Vse je bilo umirjeno – od prometa do ljudi in dogajanja. Najbolj pa me je otok navdušil kot kolesarska destinacija in odločil sem se, da se nekoč tja vrnem na kolesarski dopust.«
Glasbena dediščina
Dejan ljudi spominja na njegovega očeta, legendarnega Branka Jovanovića Vunjaka - Brendija, ki se je poslovil mnogo prezgodaj. Prav z njegovim odhodom je namreč skupaj z mamo nadaljeval očetovo delo tudi v glasbeni založbi Mandarina. »To je naravni proces, ko se v družini zgodi kaj takega in morajo vsi malo prej prevzeti kakšno odgovornost. Nikoli zaradi tega nisem imel občutka, da sem moral prej odrasti. Imel sem zelo lepo otroštvo in obdobje mladosti. Največ sem preveseljačil s svojim bendom, s katerim nastopam že od osemnajstega leta.«
Dejanu je bila glasba položena v zibko, saj izhaja iz okolja, kjer je bila glasba doma. »Vsa družina je povezana z glasbo. Mama je bila pevka v narodno-zabavnem ansamblu, dedek je bil harmonikar, glasbeniki so bili vsi moji strici, najgloblje sledi pa je v glasbi pustil moj oče. A vse to ni bil razlog, da sem si želel v glasbeno šolo, povod za to je bil očetov bobnar, ki smo ga klicali Bumbar in sem ga občudoval na koncertih. Občudujem ritem, saj brez tega ni glasbe in zato tudi naše pesmi temeljijo na ritmu in so bobni steber našega benda. Včasih me na nastopu zagrabi želja, da bi skočil k bobnom in zaigral nanje. Nikoli, ampak res nikoli nisem mislil, da bom postal pevec, zgodilo se je spontano. Prav tako nikoli nisem mislil, da bom nadomestil očeta. Brendi je bil eden in edini. Včasih sem se mu kot otrok pridružil na odru in skupaj sva zapela Najlepše so kelnerce, a se žal tega ne spominjam, saj sem bil še zelo majhen. Sem pa vesel, da njegove skladbe živijo naprej in da jih ljudje skupaj z nami prepevajo. Srčno upam, da bodo tudi skladbe, ki jih ustvarjam jaz, nekoč ponarodele. Očetova glasba je name naredila največji vtis, saj sem ob njej odraščal. Poslušal sem tudi ogromno starega rocka, rock 'n' rolla, disko glasbe, Čuke … Poleg očetove glasbe sem največ poslušal zasedbo Status Quo, všeč so mi bili zaradi izjemnega ritma.«
Več o tem, kaj si želi v bodoče, pa o družini in otrocih se skriva v novi številki Lady, številki 17, ki je izšla 26.04.2023.
