»Odlično,« nam odgovori Urška Vučak Markež, ko jo za začetek vprašamo, kako se ima. Potem nam razkrije recept za svojo dobro voljo. »Trenutno sem v prebiranju knjige, pri kateri ugotavljam, da nas obdaja polje potencialov, ki je kot trgovina. Ti si v glavi nekaj naročiš in brez dvoma verjameš, da se bo to zgodilo, ko se zgodi, pa si samo še hvaležen. Zato si bom zdaj naročila nekaj velikih vlog, pa da vidimo, ali je res kaj na tem.« Seveda s tem malo pretirava, saj ima trenutno že veliko vlogo v gledališki komediji Ljubezen gre skozi želodec, ki je res nekaj posebnega.
Posebna čast
»Kaj on to resno misli, ne morem verjeti,« je bila prva misel, ki je šinila skozi Urškine možgane, ko ji je scenarist in režiser Jernej Čampelj povedal, da je scenarij za predstavo pisal z mislijo nanjo. Zelo počaščena se je branja scenarija lotila zadržano. »Ves čas se me držijo ene in iste vloge, v katerih obvezno rada jem, sem preprosta, vendar ne nujno najbolj inteligentna, in veliko govorim. Obvezno v štajerskem narečju. Do neke mere je tako tudi v tej predstavi, a Čampelj ima neverjetne ideje ter odličen in ne čisto vsakdanji smisel za humor. In tako je moja vloga tudi rahlo 'odpičena', a povsem iskrena. Ne le do hrane, tudi sicer, in to mi je všeč. Bodi to, kar si se mi zdi lepo sporočilo in tako sem se z veseljem lotila študija te predstave. Pa seveda tudi zato, ker mi je režiser za družbo na odru pripeljal čudovito Majo Martino Merljak in Saša Klančnika.«
Igralska dediščina
Urška je odraščala na Ptuju in že od mladih nog jo je vleklo v tamkajšnji gledališki hram. »V ptujskem gledališču je nastopala že moja babica Milica Domanjko. Igrala je pred vojno in nekaj malega po njej. Nekoč mi je rekla, da je razmišljala celo o igralski karieri. Tudi moja mami je v gimnaziji igrala v gledaliških predstavah, pozneje pa se ni več toliko ukvarjala z igro. Čeprav sva ob neki priložnosti v predstavi En prišparan jurij ljubiteljskega gledališča nastopili celo skupaj. Sama sem veliko sodelovala z režiserko Branko Bezeljak, ki nam je približala bolj resne, zahtevnejše predstave, v katerih si se moral poglobiti vase in analizirati vloge. Mislim, da gre prav njej zasluga, da je toliko mladih igralcev s Ptuja šlo potem študirat na igralsko akademijo.«
Tja je vleklo tudi Urško, a iskreno priznava, »nisem se dovolj potrudila, da bi bila sprejeta na akademijo, in tako sem se raje odločila za študij matematike. Ta je namreč že od nekdaj moja druga ljubezen. Čeprav mi gredo besede rade z jezika, so mi številke bliže od prebrane besede, in ker imam tudi rada izzive, sem se vedno rada lotevala matematičnih problemov. Še vedno nekaj malega inštruiram, kar mi je v veliko veselje. Dobro se počutim ko, na primer, nekomu, ki mu je matematika nekaj groznega, razložim na način, da mu postane znosna ali celo zanimiva.«
Igranje Urški ni prineslo le zaslužka, temveč tudi veliko prepoznavnost, saj skorajda ni človeka, ki ne bi vedel, kdo je ona. »Za mojo prepoznavnost je kriva televizija, ki mi je prinesla tako najmlajše kot najstarejše občinstvo pa tudi vse vmes. Velikokrat me kdo ustavi in pravi: 'O, kako ste bili fajn! Sem vas gledal.' Meni ob tem zaigra srce. Prepoznavnost me ni nikoli motila. Zame je to le še ena priložnost za druženje, pogovarjanje. Moja največja težava namreč je, da ne znam ničesar povedati kratko in jedrnato,« priznava.
Malo manj zgovorna z oboževalci je le takrat, kadar je skupaj z družino. »Najpogostejši stavek mojih dveh otrok, ko sta bila mlajša, je bil: 'Mami, gremo!' Kadar sem zasebno kje, na primer v kakšnem kopališču z otrokoma in možem, imam pač mejo, koliko časa namenim naključnim oboževalcem. Družina je zame še vedno na prvem mestu. Hči Nina je zdaj v prvem letniku srednje šole, sin Grega obiskuje osmi razred osnovne šole. Ne en ne drugi trenutno ne kažeta zanimanja za igralski poklic, čeprav Nina igra v šolski gledališki predstavi v angleščini, Grega pa je pred puberteto zelo rad nastopal in užival v središču pozornosti.«
Bolečina
Urška je po naravi zelo iskrena, kar pa je v preteklosti znal marsikdo izkoristiti. Nikoli ni olepševala stvari, pa je tudi o zakonskih težavah vedno govorila zelo odkrito. Morda bi si kdo mislil, da je to obžalovala, saj je tudi ona takrat, ko je bilo hudo, veliko jokala, vendar ni tako. »Nikakor mi ni žal. Ko gre za takšno stvar, kot je odvisnost od iger na srečo, je treba o tem govoriti. Res pa je, da sem najprej vprašala moža, ali dovoli, da o tem javno govorim. Matjaž je pozneje tudi sam prejel veliko klicev ljudi, ki so ga prosili za nasvet. Nekatere od njih je obiskal tudi na domu in se z njimi pogovarjal. Dokler ne spregovoriš, sploh ne veš, koliko ljudi ima podobne težave. Potem ti je lažje in se tudi lažje lotiš iskanja rešitev.«
Podobno je tudi z debelostjo, pravi. »Z debelostjo je križ … Seveda nisem bila vedno tako močna, kot sem zdaj. Vendar so kilogrami prišli in nočejo stran. Saj po pravici povedano, jaz zase sploh ne mislim, da sem tako zelo debela. Če bi morala na prvo žogo pokazati na koga, ki je tako debel kot jaz, bi stoodstotno pokazala dosti bolj suhega. Potem pa vidim fotografije in si rečem: 'Joj, marička, samo Urša, ti si res debela.' Nisem zagovornica debelih pa tega, da se v svoji koži dobro počutim. Od tega me odvrača že dejstvo, kako težko si zavežem čevlje na nogah. Seveda imam v načrtu, da jih bom imela nekoč manj, samo zdaj moram to še naročiti v glavi,« smeje se pojasni.
Kaj pa abraham, ki ji diha za ovratnik? »Z leti se ne obremenjujem, ta pač pridejo, hočeš ali nočeš. Rojstni dan imam 29. marca. Letos pride sredi tedna in potem je prva sobota, ki pride, prvoaprilska. Zdelo se mi je zabavno, če bi imela praznovanje na 1. aprila in bi vsakomur, ki bi mi čestital za 50 let, rekla, da je to šala. Samo ne bo nič s tem, ker hčere takrat ne bo doma. Kdaj bo zabava, še ne vem, vem pa, kako bo videti. Definitivno bomo na veliko 'treskali' karaoke,« za konec še razkrije Urška.
