Nekoč je bila vrhunska kinologija, sploh če govorimo o tekmovanjih šolanih psov, v rokah moških. A ni več tako. To je dokazalo tudi nedavno svetovno prvenstvo šolanih psov v Novi Gorici, najpomembnejše kinološko tekmovanje ter najvišji dokaz sposobnosti vodnika in psa, ki se ga je udeležilo kar 170 tekmovalcev iz 39 držav sveta. »Ženske imajo 'specialne prste', drugačen čut in odnos ter način komunikacije z živaljo,« ugotavlja Hari Arčon, predsednik prireditvenega odbora dogodka in predsednik Kinološke zveze Slovenije. »Moški velikokrat mislimo, da z mišicami naredimo več kot z glavo, kar seveda ni res. S tem ko so se v vrhunski kinologiji tako množično pojavile ženske, so dale moškim jasen signal, da morajo začeti razmišljati drugače,« pravi.
Tako rekoč enake besede slišimo tudi iz ust Roberta Markschlägerja, predsednika komisije FCI za uporabne pse: »Ženska energija je preprosto drugačna od moške. Drugače se tudi izraža in žival to seveda zazna. Psi pa imajo izražanje energije in čustev nadvse radi. Pa kaj bi vam razlagal, ženske to preprosto znate. Tudi doma ni nič drugače.« Kakšna je torej ta ženska energija, ki usmerja in vodi najpametnejše pasje štirinožce na zemeljski obli? Odgovore smo poiskali med premori v zahtevnih preizkusih v poslušnosti, napadu in obrambi ter sledenju psov na novogoriškem stadionu in okolici, zgodbe naših sogovornic pa so nas preprosto navdušile.
Katarina Zver: Zaradi psa sem samozavestnejša.
Simpatična Katarina Zver, članica slovenske reprezentance, je z zanimanjem spremljala tekmovanje sama, njeno belgijsko ovčarko Gigi je najzahtevnejši preizkus namreč čakal šele čez dva dni. »Od nekdaj sem si želela psa, a doma za to ni bilo možnosti. Ko sem po zaključku študija šla v službo, pa je prišel čas tudi za prvega psa. Takrat sem imela nemškega ovčarja, ki pa ni bil ravno 'za delo'. Moja druga je Gigi, zdaj stara štiri leta, s katero trenirava od malega.« In kako ji je v tako kratkem času uspel preskok v sam vrh svetovne kinologije? »Imam dobro psičko in dobrega trenerja. Za uspeh sta ključni vztrajnost in volja, seveda pa mora stati za tabo tudi ekipa,« odgovarja Katarina. In kaj odloči, da vodnik in njegov pes postaneta odlična tekmovalca? »Ključna je njuna navezava. Res je, da smo ženske bolj čustvene kot moški, kar imajo psi radi. Radi vidijo, da izražamo čustva, jim vzbujamo pozitivne občutke in da od nas dobijo odziv,« poudarja. »Nadvse pomembna je doslednost, pa tudi vodnikovi psihološka predpriprava in samozavest. Če jo odražaš, jo pes začuti, če zaupaš vase, se bo to zagotovo preneslo tudi na psa in rezultat ne bo izostal,« je prepričana sogovornica. Je torej sama samozavestna že po naravi ali zaradi psa? »Hehe, to drugo bo. Samozavest še posebej pridobiš, ko vidiš, da s psom delata dobro. Notranje zadovoljstvo pa te požene naprej. Zaradi psa sem bolj osredotočena; ko pridem iz službe, si razporedim dan, zastavim cilj in grem za njim, česar brez psa ne bi bilo. Nimam otrok, tako da ves prosti čas posvetim psu. Zaradi njega prej vstanem, da opraviva obvezno rutino in laže počaka, dokler se ne vrnem iz službe. Takrat je prva na vrsti Gigi,« se smeji sogovornica, ki priznava, da je kakovost pri delu s psom pomembnejša od kvantitete. »Doma je zelo pridna in umirjena psica, verjetno spi pod odejo v moji postelji, kadar me ni. Malo je razvajena, ampak vseeno psov ne smemo preveč razvaditi, potem pa od njih pričakovati delo … Ne, ne, to pa ne gre.« Za Gigi in Katarino je bilo svetovno prvenstvo šolanih psov v Novi Gorici prvo večje, tako da imata še čas, da se dokažeta, saj sta obe še mladi.
Viktoriia Bezus in Kateryna Vasylyk: Moj pes je z drugega planeta.
Lanskoletna svetovna prvakinja v delu s šolanimi psi, danes 38-letna Ukrajinka Viktoriia Bezus, na letošnjem prvenstvu v Novi Gorici s svojo belgijsko ovčarko Blicko ni nastopila. »Če povem po pravici, še danes ne vem, kako nama je to uspelo, čeprav sva za ta dosežek resnično garali tri oziroma štiri leta. Potem sem imela otroka in z Blicko nisem intenzivno trenirala, toda nazadnje nama je vseeno uspelo osvojiti naslov najboljših na svetu. Kaj naj rečem? Imam krasnega psa. Ona je moja prijateljica in je fantastična psička. Včasih si mislim, da je z drugega planeta. Zelo je skoncentrirana name; ves čas si želi le delati z mano. Pri tem količina treninga ni pomembna toliko – vadili sva po dve, tri minute desetkrat na dan – kolikor je pomembna kakovost treninga. Sicer pa: mi ne učimo psov, psi učijo nas. Zaradi svojih psov sem postala veliko bolj umirjena in samozavestna,« pove sogovornica. O razlikah med ženskimi in moškimi vodniki psov potrdi: »Glavna razlika so čustva. Moški jih ne pokažejo v tolikšni meri kot ženske, za psa pa so zelo pomembna.« Pritrjuje ji Kateryna Vasylyk, kolegica in članica ukrajinske reprezentance, ki pravi, da so njeni psi z njo ves čas in povsod. Seveda je nastop na svetovnem prvenstvu sanje vseh, ki se ukvarjajo s šolanimi psi, da lahko tako merijo moči z najboljšimi tekmovalci na svetu. »Z Euros sva se pripravljali kar štiri leta. Začeli sva trenirati, ko je bila psička praktično še mladiček. Torej se že vse njeno življenje pripravljava na največji dogodek v najinem življenju.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.
