Zgodbe

Varuh otrokovih pravic, ki se ga bodo bali

Sonja Grizila
13. 12. 2022, 06.15
Deli članek:

Odkar pišem o treh zarubljenih otrocih (mimogrede, še vedno so brez vsakršnih stikov z mamo), se je oglasilo kar nekaj staršev, ki imajo podobne zgodbe. Ko bereš dokumente, je jasno predvsem eno: sodišča, socialni delavci in sodni izvedenci se pogosto sprašujejo le, kateri od staršev je večji manipulator, kateri je bolj sovražen do drugega, kateremu kaj manjka v glavi pa tudi sicer, zelo malo pa se ukvarjajo z osnovnim vprašanjem: kakšna je volja otrok, pri katerem od staršev jim bo bolje in zakaj.

revija Jana
Otrok

Vse konvencije o otrokovih pravicah, ki smo jih podpisali, izhajajo iz pravic otrok, v našem okolju pa nekako velja, da otroci tako ali tako nimajo pojma, kaj je zanje najbolje. Matere da manipulirajo z njimi (s podobno zgodbo se je oglasil tudi oče), in to drži še tri leta po tistem, ko imajo le po nekaj ur stikov na mesec ali pa še to ne. Vmešati se bo moral parapsiholog in razložiti, kakšne so možnosti telepatske manipulacije.

Kar nekaj let se (žal) samo pogovarjamo o posebnem varuhu otrokovih pravic, najglasnejša je ZPM in njeni podporniki, ki so naredili temeljit pregled otroških ombudsmanov drugje. Večina evropskih držav (članic Sveta Evrope), ki ima vzpostavljeno institucionalno varstvo otrokovih pravic, se povezuje v evropsko mrežo ENOC. Varuhi otrokovih pravic so ali neodvisne samostojne institucije ali pa samostojna enota v okviru siceršnjega varuha človekovih pravic. Med državami, ki samostojnega varuha nimajo, so Bolgarija, Madžarska, Ukrajina, Azerbajdžan … in Slovenija. Pri nas se ukvarja z otroki (med drugimi dejavnostmi) eden od podpredsednikov varuha človekovih pravic, pa še ta nima niti časa niti kdo ve kakšnih pristojnosti. Odgovor, ki smo ga novinarji dobivali o treh zarubljenih otrocih, je bil približno takšen: da se ne morejo vpletati v odprte primere na sodišču. Francoski varuh otrokovih pravic pa se lahko. Marsikje po Evropi otroškemu varuhu ni treba razmišljati o sodnih postopkih, ker je v sistemu dovolj varovalk; proces na sodišču preprosto ne more trajati leta in leta, saj je za otroke vsak dan, vsaka ura pomembna! Tuji sodni izvedenci preživijo z otroki v njihovem okolju dovolj časa, da ugotovijo, za kaj gre, ne pa da listajo po papirjih in se po polurnih enotah družijo s prizadetimi, če sploh.

Že res, da imamo razvejan sistem zagovorništva otrok pri varuhu človekovih pravic, problem je le, da mnogi otroci do tega ne pridejo. Če se oba starša strinjata, potem da, če ne, pa lahko sodnik izda sklep, da naj zagovornik poizve, kaj otrok pravzaprav želi. Vendar pa sodnik takšnega sklepa ne izda, če je izrazito naklonjen enemu od staršev in sumi, da bi bilo otrokovo mnenje drugačno. Ker otroci itak ne razumejo, kaj je zanje dobro …

Čas je, da se ta država neha izgovarjati, da nima denarja za posebnega varuha otrokovih pravic in da je itak vse dovolj dobro urejeno. Ni, ni in ni. V prihodnjih mesecih boste lahko veliko slišali in prebrali o tej temi in dobrodošle bodo vse izkušnje, ki jih imate in ste jih pripravljeni javno ali anonimno, vendar preverljivo, zaupati medijem. Ne pozabimo, otroci se ne morejo sami braniti, morajo pa sami prenašati posledice uničenega otroštva. Zato potrebujejo varuha, ki se ga bodo institucije bale in ga spoštovale. 

Več v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022