Kako dolgo bo trajala ta vojna, ki je na neki način svetovna, čeprav medcelinske rakete ne švigajo sem ter tja, se pa vsi vsak dan ukvarjamo z njo? In kako se bo končala? Gre za vprašanji, na kateri ne zna nihče odgovoriti, najbolj optimistična verzija pa je, da se bo na zasedenih ozemljih v Ukrajini s pomočjo mednarodne skupnosti vzpostavilo nekakšno premirje, vojne pa ne bo v resnici nikoli konec. Bi kaj pomagalo, če bi Putina spodnesli in bi prišel na njegovo mesto razumnejši in spravljivejši predsednik? Žal se tudi v tem primeru postavlja vprašanje – kdo ga bo spodnesel in ali je kje kdo dovolj močan, da bi zastavil povsem drugačno politiko?
KGB povsod. Leta 1996 je slovenski ženski klub v Moskvi s pomočjo ruske prijateljice smel na ogled muzeja KGB, ki ga niso kazali vsakomur. Veliko zanimivega smo tam videle in sporočilo je bilo jasno – ko iz nečesa naredijo muzej, je to najbrž preteklost. Tako smo vsaj mislile. Jelcin je pustil medijem in političnim skupinam skoraj neverjetno svobodo, mnenja so se zares kresala in demonstracije za to ali ono so bile zelo pogoste, ne da bi se protestnikom kaj zgodilo. Na eni od televizij so imeli vsak teden satirično oddajo Kukli (lutke), kjer so se nepopisno norčevali iz Jelcina in njegovih sodelavcev. Nikomur na oblasti ni prišlo na misel, da bi se vtikal v oddajo.
In potem se je začel bližati čas, ko se je Jelcinu iztekal drugi mandat na čelu Ruske federacije. Njemu neposredno sicer niti niso očitali kakšnih packarij, bil je le pod hudim pritiskom zaradi nekaterih političnih odločitev, sta pa z očetovo politično močjo veselo trgovali predsednikovi hčeri, še posebej mlajša Tatjana. Jelcin je potreboval zagotovilo, da naslednik ne bo obračunaval z njim in njegovo družino. In ga je dobil. Vladimir Putin, izšolani kagebejevec, se je vrnil z misije v Nemčiji v Peterburg in tam ga je župan Anatolij Sobčak, sicer privrženec evropskih navezav in tržnega gospodarstva, vključil v svojo administracijo. Zaradi svojih sposobnosti je prešel v moskovsko administracijo in nastlal okrog sebe druge preizkušene peterburške kagebejevce, da so mu pomagali utirati pot. Ker je Jelcinovo administracijo kmalu »pošlihtal« v vzorno organizacijo, je Jelcin dotlej anonimnega Putina postavil za predsednika vlade, sam je pa leta 1999 odstopil. Ker v takšnih primerih prevzame naloge predsednika države premier, je potem Putin opravljal obe funkciji in praktično vodil svojo lastno predvolilno kampanjo – ter seveda zmagal. Kot trdijo poznavalci, je že v Peterburgu spodobno obogatel, na novem položaju je poskrbel, da je obogatela tudi vsa njegova kagebejevska tovarišija, ki zdaj sklepa trden obroč okrog njega. So se njihove metode od stalinskih časov kaj spremenile? Niti ne – zdaj pač manj ljudi nesrečno pade skozi okno ali pa jih povozi tovornjak, zato pa jih pokončajo z novičokom ali čim podobnim – če jih že ne morejo legalno zapreti in obsoditi na dolgoletno zaporno kazen. Kar ni težko, ker je po zakonodaji skoraj vse izdajstvo domovine. Pomislite, da so družbena omrežja nadzorovana in omejena, vse oporečniške medije so že zdavnaj ukinili in da večina preprostih Rusov v resnici ne ve, mnogi pa tudi nočejo vedeti, kaj se dogaja. Znanka, Rusinja, ki živi v Sloveniji in se večkrat sliši s svojo mamo v Moskvi, pravi, da jo vsakič vpraša, ali je lačna. Saj ste v Evropi vendar ostali brez hrane in elektrike, trdi mama, ki pove pač tisto, kar sliši na državni televiziji.
Počasi pa postaja jasno. Seveda se Putin in njegova klika nadvse trudita, da bi obdržala javno mnenje na svoji strani. Že pred uradno mobilizacijo so pobirali moške po najrevnejših in najzakotnejših krajih svoje ogromne države, kjer jih pač ne bodo tako zelo pogrešali, če jih ne bo več nazaj. Nekateri so se ponujali kar sami – Čečeni se za ustrezno plačilo borijo na obeh straneh … Ampak zdaj je vse drugače – Putin je nedavno objavil mobilizacijo 300.000 rezervistov, moški primernih let pa nikakor niso drli na naborna mesta. V svet so prišla številna pričevanja, kako jih pobirajo po delovnih taboriščih, zaporih in hostlih, kjer prebivajo večinoma begunci. V eni od delilnic hrane za brezdomce so varnostniki iz vrste pobrali vse moške in jih peljali na nabor, vrnil se je le šestdesetletnik, ker je bil prestar, sprejemajo namreč le tiste med 20. in 45. letom. V enem od posnetkov, ki jih lahko te dni najdemo na spletu, je pretresen fant, ki je šel naborni komisiji pojasnit, da je študent, ti pa da niso obvezniki. V vojsko gre, so določili, niti domov ga niso več pustili, priklical je lahko le očeta, mama pa ni utegnila priti, preden so vse moške, ki so bili tisti dan na naboru, strpali na avtobus in odpeljali v vojašnico. Niti po najosnovnejše stvari niso smeli domov, da ne bi pobegnili, kot so mnogi drugi. Ne le v Evropo, ampak tudi v nekdanje republike Sovjetske zveze, samo v Kazahstanu naj bi jih bilo več kot 100.000. Iz zgodovine se ve, da so Rusi praviloma dobivali vojne na kopicah trupel svojih vojakov, in tudi to pot očitno ni drugače. Število ubitih ruskih vojakov je prepovedano objavljati, samo ugiba se, s fronte pa se je že zdavnaj razvedelo, da je vojska slabo oskrbovana in da na zasedenih ozemljih pleni najprej hrano, potem pa tudi drugo. Vsaj v delu ruske javnosti se poraja dvom o smiselnosti te vojne in o tem, kako drago jo bodo plačali. Starejši se še dobro spominjajo bede iz konca 90. let, ko je ves razviti svet reševal SZ pred ekonomskim kolapsom in ko v vsej Moskvi, ki je bila najbolje preskrbljena, nisi dobil osnovnih živil brez šopov dolarjev. Ljudje srednjih let so na to raje pozabili, mladi tega niti ne vedo. A se zna spet zgoditi, da bodo police prazne, učitelji in vojaki brez plač, upokojenci brez pokojnin – kot je že bilo pred dobrimi tridesetimi leti.
Več v reviji Jana, št. 42, 18.10.2022
