Izredni profesor Janez Rebol, dr. med., specialist otorinolaringologije, dela na Kliniki za otorinolaringologijo v UKC Maribor že več kot trideset let. »Pred dvema letoma sem imel možnost preizkusiti vstavitev na modelu. Sicer pa že leta vstavljamo polževe vsadke in kostno vsidrane slušne pripomočke in smo dobili pri tem dragocene izkušnje. Operacijo smo zato lahko opravili sami, brez pomoči tujih svetovalcev ali asistentov. Sicer pa sem se pred posegom glede operacije posvetoval na spletnem sestanku,« pravi. »Pri lansiranju takšne naprave imajo prednost večje države: klinike lahko tam zagotovijo v kratkem času veliko število kandidatov in imajo tudi hitro urejeno financiranje za nove naprave. Zato se je naprava pojavila najprej v ZDA, v Evropi pa v Nemčiji. Objav v zvezi z OSIA je relativno malo, skupine bolnikov so relativno majhne in izvirajo iz lanskega leta. Rezultati teh bolnikov pa so vzpodbudni. Mi smo napravo dobili zaradi dolgoletnih izkušenj z operacijami kostno vsidranih pripomočkov, ki jih v Mariboru vstavljamo že 19 let, pa tudi polžkovih vsadkov, ki jih vstavljamo 15 let.«
V UKC Maribor so edini v državi, ki opravljajo ta poseg.
Kaj? V čem je torej novi vsadek drugačen od drugih? »OSIA je kratica za 'osseointegrated active implant', kar pomeni, da se del tega vsadka zraste s kostjo in se stimulacija vrši z električnim tokom. Naprava deluje na prevajanju zvoka po kosti. Normalno slišimo in zaznavamo zvok po zračni poti, kar pomeni, da pride zvok skozi sluhovod do bobniča in nato preko koščic srednjega ušesa v notranje uho. Zvok pa je možno slišati, tudi če ga apliciramo na lobanjske kosti in se nato po kosteh prenese v notranje uho,« odgovarja prof. dr. Rebol. »Novi vsadek omogoča boljši prenos na kost zaradi v kost zraslega vsadka in stimulacije z električnim tokom, ki omogoča boljše razumevanje visokih frekvenc govora, ki so pomembne pri razumevanju.
Naprava se lahko uporablja pri dokaj napredovali okvari notranjega ušesa. Fino pri teh napravah je tudi to, da jo lahko bolnik preizkusi s pomočjo testne naprave na traku – ne samo v ambulanti, temveč tudi za dlje časa (en teden) – in si ustvari predstavo, kako se obnese v različnih življenjskih situacijah. Odločitev o morebitni operaciji je na ta način lažja, saj dobi bolnik predstavo, kaj lahko od naprave pričakuje. Prejemniki poročajo, da je zvok bolj naraven kot pri drugih primerljivih napravah. Tudi zunanji del naprave, t. i. govorni procesor, je pri sedanji napravi manjši, povezljiv je s pametnim telefonom in ga je možno pokriti s silikonsko zaščito ter nositi v vodi. Procesor OSIA se namreč lahko poveže s pametnim telefonom in na ta način je možno slišati telefon preko procesorja, pa tudi poslušati glasbo in gledati filme. Ta povezljivost je posebej pomembna pri obojestranski izgubi sluha.«
Za koga? Ne, pravi profesor, vsadek OSIA žal ni primeren za vse bolnike – na primer za tiste s starostno naglušnostjo: »Starostna naglušnost nastane zaradi staranja celic v notranjem ušesu. Ti bolniki imajo zaznavno naglušnost in za OSIA niso primerni.« Prav tako ne tisti, ki so gluhi na obeh straneh: »Pri gluhih bolnikih gre za popolno okvaro v področju notranjega ušesa, ki mora, če bi želeli vstaviti vsadek OSIA, vsaj delno še delovati. Za te bolnike je primeren polžkov vsadek, pri katerem se elektroda vstavi v notranje uho in stimulira slušni živec.«
Vendar ne gre obupati, nadaljuje, če ne deluje to, bo pa kaj drugega: »Danes lahko stroka ponudi rešitve za vse oblike naglušnosti in tudi gluhost. Bojazni, da bi zaradi katerega koli vzroka izgubili sluh in s tem možnost komuniciranja s pogovorom, praktično ni.«
Kateri so torej tisti, ki jim vsadek OSIA lahko pomaga? »Kot druge naprave, ki jih uporabljamo za izboljšanje sluha, ima tudi OSIA svoje indikacijsko področje. To sta prevodna in kombinirana naglušnost ter enostranska gluhost. Pri prevodni naglušnosti gre velikokrat za bolnike, ki so bili operirani z radikalno operacijo, imajo izcedek iz ušesa in niso primerni za nošenje klasičnih slušnih aparatov. Podobno je tudi pri bolnikih z mešano izgubo sluha.
Posebna indikacija pa je enostranska izguba sluha. Bolniki z enostransko gluhostjo se morajo naprezati, kadar prihaja zvok z gluhe strani, in če to počno ves delovnik, so ob koncu delovnega dne precej utrujeni. Imajo tudi težave z lociranjem zvoka iz okolja in so lahko negotovi tudi v prometu. S tovrstno napravo se zvok z gluhe strani prenese preko kosti v slišeče uho na drugi strani.
Pri kandidatih za OSIA gre torej za omejeno skupino bolnikov. Pravilen izbor bolnikov je pomemben, saj je od tega odvisno tudi njihovo zadovoljstvo po posegu.«
Kako? Če ste torej ugotovili, da verjetno spadate v skupino bolnikov, primernih za vsadek OSIA, so tole naslednji koraki: »Kandidat naj se posvetuje z izbranim zdravnikom, ali bi ustrezal indikacijskim kriterijem. Po napotitvi k otorinolaringologu se opravijo preiskave sluha, ki pokažejo ustreznost. Sledi napotitev v subspecialistično otološko ambulanto, kjer se o tem pogovorimo, ga napotimo na daljše testiranje in uvrstimo na čakalno listo, če se za poseg odloči. Pred operacijo napravimo pregled ušes pod mikroskopom, da vidimo, ali lahko še z drugimi operacijami izboljšamo sluh. Nato opravijo bolniki še test sluha – testiranje z napravo v ambulanti in še približno enotedensko testiranje doma.
Operacija poteka v splošni narkozi. Napravimo rez skozi mehka tkiva, sprostimo kost pod kostno ovojnico in jo po potrebi tudi zgladimo, da zagotovimo dobro prileganje vsadka. Nato vstavimo v kost titanijev vsadek ter nanj pritrdimo preostali del implantata. Rano zašijemo v slojih. Vse skupaj traja približno 45 minut.«
Več v reviji Jana št. 9, 1.3.2022
