Zakaj torej vriskati, ko si ob možnost za več denarja? Na kratko, tisti zakon je imel hakeljce. Kup hakeljcev. In bi sicer v en žep res dobili nekaj malega več, a bi nam medtem iz drugega spolzelo bistveno več, pod črto bi bili torej na slabšem. Ključna pomanjkljivost novele zakona o dohodnini je, da bi res nekaj prinesla – a še več odnesla. Predvsem tistim, ki imajo malo.
Grenka zgodba o bonbonieri. Tole je osnovni problem: novela ne govori le o zvišanju davčne olajšave, zraven je lično zapakiranih več stvari, od takih, ki koristijo izključno premožnim, pa do take, ki škodi vsem, a spet ne vsem enako. Kot že veliko zakonov v zadnjih dveh letih ima tudi ta podtaknjence, strupene rožice. Ali, če zamenjamo metaforo, zgoraj je mini čokoladica (višje neto plače, juhu!), spodaj so pa skrite stvari, ki so za zakonodajalca v resnici pomembne: razkošna bonboniera davčnih olajšav, ki koristijo zgolj tistim, ki imajo nekaj pod palcem. Če torej nimate nepremičnin za oddajanje, če nimate delnic, ki prinašajo dividende, ali podjetja, ki nosi dobiček, če nimate denarja, ki bi ga lahko posojali za visoke obresti, če ne trgujete prav pogosto z vrednostnimi papirji in vaš delodajalec nima navade, da bi vam dajal nagrado za poslovno uspešnost ..., potem v tej bonbonieri ni prav ničesar za vas. Nula. Nič – prinesla bi namreč nižjo obdavčitev obresti, dividend, poslovnih nagrad, dohodka iz oddaje nepremičnin, skrajšala bi dobo, po kateri lahko ob prodaji vrednostnih papirjev ne plačate davka. Zdaj je ta doba dvajset let, po novem bi bila petnajst.
Pod črto je minus. Kot vemo iz teleprodaje, to pa še ni vse. Nižji davki pomenijo manj prilivov v državno blagajno – vsi ti davčni odpustki, ki večini prebivalcev tako ali tako ne bi nič koristili, bi v državno blagajno do leta 2025 navrtali 726-milijonsko luknjo.
Skoraj osemsto. Milijonov.
Kaj pomenijo luknje v javni blagajni, je pa seveda jasno: manj ostane za zdravstvo, šolstvo, socialne transferje. In to občutimo vsi. Nižji ko so vaši dohodki, bolj si želite lepo rejene državne blagajne. Vzemimo primer: če imate zdravstveno težavo in potrebujete specialista, imate dve možnosti: postavite se v dolgo čakalno vrsto in čakate, da se vas usmili javno zdravstvo, ali pa si izberete obravnavo pri zasebniku – samo da je tisto treba plačati. Tistih šestdeset ali nekaj takega evrov, kolikor boste plačali za obisk pri zasebnem zdravniku, je bistveno, bistveno, BISTVENO več, kot bi se povečala vaša neto plača (preverite, navajamo izračune ministrstva za finance). Res to marsikdo počne že zdaj, a kaj bi šele bilo, če bi se zaradi shujšane zdravstvene blagajne košarica ugodnosti krčila, čakalne vrste pa daljšale! To je le en primer, je pa še veliko načinov, kako manko v javni blagajni občutijo mali ljudje. Prepričani smo, da jih poznate.
Tole je torej vprašanje: je vredno imeti mini čokoladico, da bi lahko nekdo drug dobil tisto skrito ogromno bonboniero spodaj? Ki jo, mimogrede, častite vi?
Pod črto: novela zakona o dohodnini se večini Slovencev ne splača.
Kdo je nastavil nogo? Takole stvari stojijo zdaj: ker novela ni dobila zadostne podpore poslancev, je bilo glasovanje prestavljeno. Ker zakon ni bil sprejet pred koncem koledarskega leta, v naslednjem koledarskem letu, torej letos, ne more veljati, saj dohodninske spremembe veljajo na letni ravni. Ne more nekaj mesecev v letu veljati ena dohodninska lestvica, naslednje mesece pa drugačna, čeprav je teoretično, ampak najbrž res zgolj teoretično, možno, da se zakon sprejme po novem letu in velja za nazaj. Novela je torej v bistvu – čeprav ne tudi uradno – padla.
Kaj sledi? Običajno obračunavanje, jasno: volitve so pred vrati in koalicija trdi, da je opozicija ljudi spravila ob povišanje plač. V resnici je zakon spotaknila koalicija sama, prvič zato, ker je vanj vnesla podtaknjence, ki so pričakovano vzbudili nasprotovanje, drugič zato, ker je s sprejemanjem tako dolgo odlašala – predlog novele je bil vložen aprila – da je izgubila potrebno večino v parlamentu.
Vlada, če bi to zares želela, bi najranljivejšim lahko pomagala z višjo minimalno plačo. Po zakonu bi namreč ta morala rasti vsaj dvajset odstotkov nad višino minimalnih življenjskih stroškov. Oh, saj smo prepričani, da je na papirju vse prav – le da je minister Cigler Kralj za izračun stroškov uporabil stare podatke. Zelo stare podatke, iz leta 2016. Ko so bile cene, morda se še spomnite, veliko nižje. Sindikati so predlagali, naj se minimalna plača zviša za deset odstotkov, dobri mož s socialnega ministrstva pa meni, da je 4,9 odstotka povsem dovolj – to je ravno toliko kot lanska inflacija.
Pa se vprašajmo še enkrat: kdo torej ljudem ne privošči višjih plač?
Kaj bi bilo, če bi bilo
Če bi bile sprejete dohodninske olajšave, ki bi se dvigovale postopoma, od letos do leta 2025, bi se tistim z minimalno bruto plačo 1.024,24 evra neto plača letos dvignila za razkošnih 13 evrov in bi do leta 2025 to postopoma naraslo na 53 evrov. Dve petini Slovencev prejemata plačo, ki je nižja od minimalne ali ji enaka.
Pri povprečni bruto plači 1.872,92 evra bi se letos poznalo za 22 evrov neto, čez tri leta pa 90. Davčnih zavezancev, ki imajo dohodek nekje med minimalno in povprečno plačo, je 36 odstotkov.
Tistim, ki zaslužijo dve povprečni bruto plači (3.745,48 evra), bi se neto plača letos dvignila za 28 evrov, onim s petimi povprečnimi bruto plačami (9.364,6 evra) pa za 178 evrov. Zavezancev, ki dobijo med eno in tremi povprečnimi plačami, je dobrih 20 odstotkov, preostalih s še višjo plačo pa je le 1,1 odstotka. Slabih 500 ljudi z najvišjimi dohodki bi bilo na boljšem za okrog 40.000 evrov.
Revija Jana št. 4, 25.1.2022
