Ampak stvari so se medtem vendarle obračale na bolje, Nalina družina je namreč poklicala na pomoč zavod K9 iskanje pogrešanih – Slovenija in tam so natanko vedeli, kaj je treba storiti, da se bo dveletna nemška ovčarka čim prej vrnila domov. »Nala je mislila, da gre domov, pa je šla v povsem nasprotno smer in je iz bližine Radovljice zašla v Poljansko dolino. Vse to je prehodila, ker je doma v hribih – ampak v hribih na oni strani nad Tržičem. Hodila je, hodila, hodila. Nikjer je niso videli. Povedali smo, kam naj postavijo plakate, približno smo ocenili, kam bi lahko šla,« pripoveduje Sabina Piber, ustanoviteljica zavoda K9 iskanje pogrešanih – Slovenija.
Prosimo, ne jejte želv. Ne vem, kako bi jim rekli, pasji detektivi najbrž ni pravi izraz – Blejka Sabina in njena ekipa s posebej izšolanimi psi iščejo izginule živali. Da so bržkone »v žlahti s Sherlockom«, je komentirala ena na njihovi FB-strani, ki prekipeva od čustvenih komentarjev zahvale in spodbude.
Največkrat iščejo izgubljene pse, ampak niso izbirčni, poiščejo vse na štirih nogah, le izjemoma, na prošnjo policije ali svojcev, pa tudi ljudi. »Iskali smo že želvo. Ugotovili smo, da jo je pes pojedel, mlada želvica je bila. Iskali smo tudi kozo, pa žrebe, poklicali so nas zaradi konja – v bližini so bile neke vojaške vaje, pa se je ustrašil in pobegni. Klicali so nas tudi nekje iz Dolenjske zaradi dveh telic.«
Sabina Piber in ljudje, ki ji pomagajo, niso poklicni detektivi, vsi imajo službe ali študij, živali iščejo v prostem času. Takole se je začelo, se spominja: »Imela sem štirinajstletno psico, od katere smo se morali posloviti, ker je imela tumor na možganih. Rekla sem si, ali se bom utopila v žalosti ali pa grem takoj po novega psa.« Ulo je našla v hrvaškem zavetišču za živali, Chilli, ki se jima je pridružila pozneje, v španskem.
In smo »naredili« psa. »V Kamniških Alpah se je izgubila psička. Takrat sem prvič zasledila zares obsežno iskalno akcijo, vsi so jo iskali. Rekla sem si, kako to, da ni nikogar, ki bi rekel, imam psa, gremo po sledi in jo bomo našli. Tega v Sloveniji ni bilo, tudi v Evropi nisem nič našla. Potem sem dobila v roke knjigo Kat Albrecht (Pet Tracker, spomini bivše policistke, ki je postala detektivka za iskanje pogrešanih živali, op. p.). Poslala sem ji sporočilo na FB in mi je takoj odgovorila, da imajo spletno izobraževanje. Vse treninge sem morala snemati, še prej pa sem morala najti celo paleto živali; moj pes jih je iskal. Tako ne gre več, sem rekla in začela iskati po Evropi. Našla sem organizacijo K-9 suchhunde in se povezala z Alexandro Grunow, ustanoviteljico, ki se je iz Nemčije ravno selila v Avstrijo, v Celovec. Tako sva z Ulo nadaljevali pri njej. Tri, štiri leta sem se od dva - do trikrat na teden vozila v Celovec. In smo 'naredili' psa. Potem sem ugotovila, da samo en pes niti slučajno ni dovolj, in sem našla Chilli, ta je Ulo prehitela v znanju, tudi bolj je talentirana, hitreje razmišlja ... Ta trenutek je Chilli najboljši pes v Sloveniji, kar se teh stvari tiče.« Mednarodna mreža iskalcev pogrešanih domačih potepuhov zajema Islandijo, Švico, Avstrijo, Nemčijo, Madžarsko in Slovenijo, nameravajo jo razširiti tudi na Hrvaško.
»Najprej smo vzgojili pse, potem smo pa vzgojili mene. Izobraževanje za inštruktorja je trajalo dve leti in pol. Dokler skozi serijo preverjanj in izpitov ne ocenimo, da je pes zrel, ne sme sodelovati pri iskalnih akcijah. Tudi jaz sem morala delati teste – poznati moram biologijo psa, njegovega nosu, fizikalne lastnosti vonja, kako se ta giblje ... Imam licenco, da lahko inštruiram v Sloveniji iskanje živali in ljudi. Zdaj nas je okrog 40, imamo štiri izšolane pse, pričakujem, da bodo kmalu usposobljeni še od dva do štirje. Počasi nas bo dovolj.« Koliko psov je dovolj? Dvajset, pravi. Kako dolgo traja, da 'narediš' psa? Od tri do pet let.
Ne vsem enako. Ko dobijo klic prestrašenega lastnika, ne gredo vedno takoj na teren. »Tisti, ki kličejo prezgodaj, so najbolj skrbni, najbolj prestrašeni, najbolj neuki in takim je pravzaprav najlaže pomagati, kajti veliko psov lahko pripeljemo domov, ne da bi sploh šli na teren. Imamo toliko izkušenj, da približno vemo, kako se psi obnašajo. To je odvisno od situacije, zato je nujno, da vemo, kaj se je zgodilo in zakaj.« Kdaj poklicati, je podrobno razloženo na spletni strani www.isci.me ali na FB-strani K9 iskanje pogrešanih – Slovenija.
»Najprej ocenimo, kako nujno je. Nujno je, kadar gre za mladiča ali psa, ki je pobegnil s povodcem in ga vleče za seboj, ali za zelo starega psa, ti so običajno že dementni, gluhi, slepi, po take gremo takoj. Ali če pobegneta v paru – če jo zbrišeta oba, potem pa pride samo eden nazaj, pomeni, da se je nekaj zgodilo. Pa v primeru živali, ki jemljejo zdravila, brez katerih ne morejo preživeti. Nič ne sprašujemo, samo v avto sedemo. Nekaterim rečemo, čakajte tam, od koder je pobegnil, to so običajno lovci, ki jim pes pobegne za srno, drugim svetujemo, naj jim polagajo sledi ..., odvisno od okoliščin. Če po določenem času psa še vedno nihče nikjer ne opazi, gremo z našimi psi za njim.«
Pomagajte tako, da ostanete doma. »Pes na terenu dobi vzorec vonja pogrešanega. To je prej na treningih počel tri, štiri leta. Točno ve, koga išče. Vse druge vonje izloči. Seveda pa je odvisno od tega, koliko je stara sled, od kod gre, najtežje je iskati, kadar vodi od doma. Zato je tudi tako težko iskati mačke. Predstavljajte si, vaš pes je pet let živel doma in pet let je tam puščal vonj, od tam je treba najti, kam je šel, v okolici pa je toliko starega vonja.«
Lastniki so pri iskanju na terenu pogosto samo v napoto. »Lastnik mora biti zelo fit, da mi lahko sledi, tereni so včasih obupno težki. Nekdo, ki ne more prehoditi 200 metrov, ne more z mano. Nekdo, ki stalno komentira in sprašuje, tudi ne. Moram se osredotočiti na psa, midva komunicirava, zato se ne morem pogovarjati še s tistimi za sabo.«
Psi so kot vsi uslužbenci, včasih je tudi njim kaj zoprno početi. »Moji Chilli ni posebno pri srcu iskanje mačkov, Ula pa to zelo rada počne. S Chilli sva imeli nekoč hecen primer: ko smo našli psa, ki smo ga iskali, me je pogledala, češ, pffffft, a tega sem iskala! A ne bi mogli iskati koga boljšega? Pri psu moraš znati videti, ali mu je do tega, da tisto žival najde ali ne. Takrat jim pravim, vem, da ni fajn, ampak vseeno pojdi. In gredo. Vidiš, da mu ni všeč, a to so vendarle delovni psi in delajo, tudi če jim ni fino. Našim psom, na primer, ni všeč najti mrtvega psa. A ne vsem, poznamo tudi pse, ki rečejo, o, poglej ga, tale je pa mrtev! In veselo mahajo z repom.
Več v reviji Jana št. 4, 25.1.2022
