Članek je prvič objavljen v številki 21, 26.maja 2020

Avtor: Dr. Miha Avberšek

Za človeka predstavlja virus realno nevarnost in težavo, pa čeprav se vam to mogoče ne zdi. Naš največji problem je njegova nevidnost. In zanikanje virusa nam ne bo prav nič pomagalo. Treba se bo s težavo soočiti in se z njim naučiti spoštljivo živeti, tako kot to počnemo z vsemi drugimi virusi. Ne računajte preveč na cepiva in zdravila. Če kdaj bodo, bo do njih še dolga pot. Zato potrebujemo jasen načrt, ki bo temeljil na stroki in ne na političnih floskulah ter poceni nestrokovnih ocenah in napovedih. Še manj pa na skrivanju za množico besed, navodil, priporočil. Stvari so preprostejše, kot se nam zdi. Ljudje so razumnejši, kot bi si marsikdo želel priznati. Virus pa je vendarle še vedno – samo virus.

In glavne zastavonoše trenutnega stanja so seveda maske. Ključno vprašanje je: ali so maske za splošno populacijo sploh potrebne, primerne in nujne? Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, saj so si mnenja strokovnjakov po svetu popolnoma nasprotna. Je pa z odlokom Vlade Republike Slovenije nošenje obraznih mask na zaprtih javnih krajih še vedno obvezno (vsaj danes dopoldne, 21. 5. 2020, je to še veljalo, morda zvečer ne bo več). In kje je glavna težava? Da v paketu z masko pride tudi kup navodil, kako se jo varno uporablja. Ob neprimerni uporabi so maske lahko tudi nevarne. Ampak zakaj bi se obremenjevali, če se lahko temu preprosto izognete. Namreč, skladno s tem istim vladnim odlokom je za isti namen dovoljeno uporabljati tudi ruto ali šal.

Čakajte malo – za to, da si dam masko dol in nazaj gor, potrebujem štirikrat razkužilo, masko moram tudi menjavati na dve do tri ure? Lahko pa namesto tega uporabim ruto ali šal in bo vse O. K.? Pa kdo si je to izmislil? To nima nobenega smisla! Učinkovitost mask je nejasna, vprašljiva, potencialno nevarna, tako v zdravstvenem kot družbenem smislu. Zato so si tudi mnenja različnih držav in institucij tako različna. In to vedo tudi na NIJZ, v vladi, na vseh mogočih ministrstvih. Pa ne ukrepajo. Niti ne ukrepajo drugi. Vsi so samo tiho in skupaj tulijo v isti rog: maske, maske, maske ... Dejstvo je, da maske uporabljamo bolj ali manj kot previdnostni ukrep, saj veste, »za vsak primer«, saj »škoditi pa že ne morejo«. Pa ni čisto tako.

Ljudje z masko dihajo globlje. Nošenje mask za sabo potegne tudi negativne stvari. Na eni strani so to družboslovni pogledi, ki so na videz nepomembni. Na mojem portretu ob članku tako zaradi maske ne vidite mojega nasmeha, temveč si me kvečjemu predstavljate kot kakšnega zločinca. Za preživetje to ni ravno ključno, je pa pomembno, ker obraz iz nas naredi ljudi. Maske so tudi ogromen ekološki problem. Otroke leta in leta učimo, kako zmanjšati količino odpadkov, sedaj pa s tonami varnostne opreme skrbimo, da bomo vse nadoknadili in pustili zanamcem. To ni prav. In končno, nošenje mask ima tudi negativne mikrobiološke in zdravstvene posledice, povezane s širjenjem mikroorganizmov.

Pri maski je predvsem pomembno, da je pravilno nameščena. Preprosto – pokrivati mora nos in usta. Zaradi maske se izdihan zrak usmeri tudi proti očem (vsak z očali to ve). Prav tako se spremeni jakost glasu in s tem poslabša medsebojna komunikacija. Ljudje z masko dihajo globlje, v izdihanem zraku pa je veliko vlage, ki ustvarja idealne razmere, da na maski virusi in drugi povzročitelji preživijo dlje, bistveno dlje.

Lažna varnost. Ko si človek natakne masko na obraz, pa je zelo pomemben tudi psihološki dejavnik, takoj dobimo občutek lažne varnosti. In kakšne so posledice vsega tega? Ljudje se začnejo obnašati, kot da ni nič narobe. Pozabijo na medsebojno razdaljo, tudi na umivanje rok (saj imajo vendar masko!?). Njihove maske ne pokrivajo nosu, med drugim zato, da se jim očala ne rosijo. Oči si manejo veliko pogosteje. Masko si neprestano popravljajo. Namesto da bi se držali stran od ljudi, se jim približujejo, ker jih slabo slišijo in težko razumejo. In katastrofo dobimo, če vse to povežete z vlažno masko, ki velikokrat ne gre zares v smeti, temveč raje v stranski predal v avtomobilu, v zadnji žep na hlačah, v torbico, kjer bo najbrž lepo počakala na prihodnjo uporabo, morda celo kako drugo osebo. Če bi verjeli, da jih nosimo zaradi varnosti, bi maske brez izjeme vrgli stran. Tako pa to delamo zaradi obveze in prepovedi. In tega se država v treh mesecih niti ni potrudila spremeniti. Če povzamem, uspeli smo zagotoviti milijarde, delali akrobacije z ukrepi, spisali kup nečloveških pravil, nismo pa uspeli ljudem razložiti preprostega dejstva – zakaj se moramo zaradi nekega virusa obnašati drugače.  

Ob sproščanju ukrepov ni zaznati, da bi ljudje bistveno spremenili svoje navade. Že malenkostne spremembe bi naredile ogromno – samo tale dva stavka bi si morali zapomniti: »Ne hodi bolan naokoli.« in »V primernem trenutku si umij roke.« To je vse, nobenih mask ni tu zraven. Zelo pomembno pa je, da se ljudje teh stvari zavedajo in predvsem da jih dosledno izvajajo. To pomeni, da namesto stalnega prepovedovanja vložimo bistveno več energije v pojasnjevanje, razlago, predstavitev problema. Medtem ko je bil včasih dovolj list papirja, ki si ga z žebljem pribil na drevo, imamo danes visoko tehnologijo, splet z neslutenimi možnostmi – kako zakomplicirati preproste stvari. Koronanavodila, izgubljena v morju besed, spletnih povezav, nesmislov in detajlov, tako izgubljena, da se je izgubil tudi smisel. In na koncu pridemo do tega, da nekdo v prostoru zakašlja, človek na drugi strani sobe si pa zaradi tega razkuži roke. In se pri tem počuti varnega. Saj ni pomembno, si bo že dal masko gor. Ali pa ne, tudi ruta bo O. K.!?

Kdo je tukaj nor? Se vam ne zdi, da smo na tej poti zgrešili smer? Ne samo zgrešili, namesto da bi hodili po svetlobi, hodimo po temi. Vse je super. V teoriji. V praksi pa nekako takole ... Želim v gostilno. Ker grem v zaprt javni prostor, moram nositi masko. Tako se sprehodim do mize, kjer lahko sedem in si masko varno odstranim. Torej – najprej si umijem ali razkužim roke, nato pri elastikah odstranim masko, ki jo zaprem v plastično vrečko, in si nato še enkrat umijem ali razkužim roke. Ne pozabite, da še vedno sedim za mizo in da je umivalnik na stranišču. Samo kaj ko moram za pot do stranišča dati masko nazaj gor in tudi na poti nazaj k svoji mizi jo moram imeti gor.

Oprostite, ampak kdo je tukaj nor? Ali smo kot meščani v Cesarjevih novih oblačilih in samo kimamo drug drugemu? Sklepam, da bomo kmalu v prihodnosti imeli umivalnik pri vsaki mizi, namesto papirnatih prtičkov pa bodo kar nove maske. Morda pa lahko kar prtičke uporabimo kot maske, kajne? Vse skupaj je popolnoma pretirano in na trenutke nesmiselno, nasprotujoče si. Jasno je, da v naši družbi ne moremo biti »virusno varni«, ker je druženje pač bistvo človeka. Vse te določbe so zgolj nekakšna navidezna politična dovolilnica za odprtje javnega življenja.

Aja, saj res, to so samo »priporočila«, ni se vam jih treba držati?! In vmes ne pozabijo celo dodati, da so jih pisali tudi po zgledu drugih držav (ne pa, ker je to strokovno pravilno?). Kaj lepšega, da se človek na neki poziciji elegantno izogne vsej odgovornosti in jo prenese na druge države, na ljudi, na gostince, zobozdravnike, učitelje, trgovce, otroke. Če bo kaj narobe, si boste pa sami krivi, kaj se pa niste držali navodil. Piscem priporočil sicer ne zavidam, saj so verjetno dobili ukaze, da se, recimo, javno življenje »mora« odpreti in da naj najdejo način, da se odpre »varno«. Vsak tak ukaz ima seveda svoje interese. Vendar ima vsak strokovnjak tudi svojo pamet in bi se lahko nesmislom uprl!

Grenimo življenje po nepotrebnem? Če smo se odločili, da je virus tako nevaren, da so maske nujne, potem, lepo prosim, zaprimo gostilne, ker je nemogoče, da bi se na takem kraju obnašali »varno«, pa če si date tri maske na glavo. In če gostilne niso varne, pa so vseeno odprte, je popolnoma vseeno, kakšen režim imamo na šolah, pri zobozdravnikih, v trgovinah, kjer se borijo proti nesmiselnim priporočilom. Da ne bo pomote – nič nimam proti gostilnam. Skoraj po nemarnem sem jih postavil na tapeto, pa niso nič krive. Delajo, kar lahko, da bodo preživeli. Kar se mene tiče, naj bodo gostilne odprte s trenutnim režimom. Premislimo pa, ali smo na drugih področjih sorazmerni ali zgolj grenimo življenje učiteljem, otrokom, zobozdravnikom in še komu, ki se po dopoldanskem odkrivanju koronasveta popoldne, čisto po pravilih, z javnim prevozom peljejo na nogomet in potem s prijatelji v gostilno ter na prireditev z manj kot 50 obiskovalci. S to nesorazmernostjo država uničuje vso varnost, ki jo dopoldne zahteva samo od nekaterih, tudi otrok, ki lahko nevarno šolo zamenjajo za skupno druženje ob sladoledu v bližnjem lokalu? Če to ni norost! In kaj smo kot družba z vsem tem naredili v »vojni proti virusu«? Bolj malo. Srečo imamo samo v tem, da virus ni tako hud, kot vam ga želijo predstaviti, da že tako ali tako živimo bolj vsaksebi, sicer bi že zdavnaj imeli celo katastrofo!

Ne razumem, zakaj se še vedno oklepamo te gonje za nujno varnostjo. Tudi če se nam bo število okuženih povečalo, nam ne bo ostalo drugega, kot da gremo naprej. Maske, šali, rute, razkužila, razdalja, vse to je popolnoma nesmiselno, če pri tem nismo dosledni. In pri tem nam je vlada s svojimi pojavljanji v javnosti nemalokrat slab zgled. Jasno je, da je naš način življenja, naše bistvo takšno, da dosledni ne moremo biti. Zakaj? Ker to potem ne bo več življenje. Tega si pa ne želim. In ne želim, da se naše življenje nesorazmerno spremeni samo zaradi virusa.

Ne potapljajte vsega v razkužilo. Če bi bilo po mojem, bi bilo treba vse sile usmeriti v nekaj preprostih pravil, napisanih na največ pol lista papirja, ki bi se jih vsi dosledno držali. Edina stvar, za katero je smiselno, da se jo za nekaj časa prepove, so množične prireditve. Ni druge. Vse druge stvari – šole, službe, javne storitve – pa z osnovnimi ukrepi v celoti odpremo. Osnovni ukrepi so: zdravi ljudje, umivanje rok, mogoče razkuževanje, medsebojna razdalja, če je to sprejemljivo in ne posega bistveno v našo normalnost. Predvsem pa morajo otroci imeti popolnoma normalno življenje!

Če pa menite, da lahko z maskami in razkužilom dobimo »vojno proti virusu«, si resnično ne želim drugega vala ali kakšnega drugega, še nevarnejšega virusa, ki bi vam v praksi pokazal, koliko so naši ukrepi, maske in razkužila dejansko vredni. Veliko bolj kot to je namreč pomembno, da se ljudje zavedajo, kaj, kdaj in zakaj nekaj počnejo. To pomeni izobraževanje, to pomeni prijaznost, to pomeni lepo besedo, to pomeni zaupanje in integriteto. Vsega naštetega pa v zadnjem času nismo kaj dosti videli. Ampak to se očitno ne bo nikoli rešilo, ker bomo raje milijone in milijarde namenjali reševanju simptomov, polnjenju žepov, ne pa osnovnemu problemu.

Za zaključek pa te teme ne bom zaprl, temveč odprl novo. Maske hodijo z roko v roki z razkužili. In mikrobiologi poznamo bakterije, ki postajajo odporne tudi proti različnim razkužilom. Če dodate zraven še odpornost proti antibiotikom, se nam lahko zgodi nova »vojna«. Tokrat povsem drugačna. Zato pozivam zdravnike, epidemiologe in vse odgovorne: razmišljajte o tem, kaj je dejansko smiselno, in ne potapljajte vsega v razkužilo. Nesorazmernost, pretiranost ukrepov je lahko tudi nevarna. Če vam ni mar za vašo kožo, razmislite vsaj o bakterijah, ki se znajo, v nasprotju z  virusi, vojno igrati bistveno drugače.

* »Maske hodijo z roko v roki z razkužili. In mikrobiologi poznamo bakterije, ki postajajo odporne tudi proti različnim razkužilom. Če dodate zraven še odpornost proti antibiotikom, se nam lahko zgodi nova 'vojna'. Tokrat povsem drugačna.«

* »Nesorazmernost, pretiranost ukrepov je lahko tudi nevarna. Če vam ni mar za vašo kožo, razmislite vsaj o bakterijah, ki se znajo, v nasprotju z virusi, vojno igrati bistveno drugače.«

Prvič objavljeno v reviji Zarja Jana št. 21 , 26. 5. 2020

drugič : Zarja Jana, št. 35 , 1.9.2020