Mati dveh majhnih otrok, punčke in fantka, je ena izmed mnogih žensk, ki imajo težave z nasilnim partnerjem. Bivšega moža je tožila zaradi nasilništva in zahtevala skrbništvo nad otrokoma. Dejstvo, da je izgubila oba postopka, je boleče, še posebej zaradi načina, na katerega je do tega prišlo. Prepričana je namreč, da bi bilo povsem drugače, če bi izvedenec, ki ga je za oceno njene in partnerjeve osebnosti postavilo sodišče, opravil svoje delo, kot bi moral. »Sploh se ni poglobil v zadevo. Z otrokoma se je pogovarjal pet minut, z menoj tri četrt ure, z bivšim partnerjem pa sploh ne, ker je izvedenec pozabil priti na pogovor.« Med pogovorom z njo ji je častitljivi gospod predložil znameniti – in po mnenju vsaj dela stroke nezanesljivi – Rorschachov test, pri katerem človek prepoznava podobe v nedoločnih packah, vse pogovore je tudi posnel. Vendar nato na sodišču ni predložil posnetkov, prav tako se nanje ni skliceval – temveč je večji del svojega izvedenskega mnenja po principu »izreži-prilepi« menda sestavil iz svojih starejših poročil v nekih drugih sodnih zadevah.
Očetove pravice. Oče petletne deklice, s katero se po lastnih besedah odlično razume, jo vodi na šotorjenje, v gledališče in na obiske Kekčeve dežele, si želi, da bi hčer lahko videl večkrat. Zato se na sodišču bori za pogostejše stike; na željo sodnic sta ga pregledala sodni izvedenec in izvedenka. S prvim »sva se povsem normalno pogovarjala o športu, potem mi je dal obkroževati neke teste, ki naj bi pokazali, ali sem pasiven in zamorjen.« Druga ga je spraševala o zvezi z bivšo partnerko in mu spet predložila Rorschachove madeže, v njih je po lastnih besedah prepoznaval metulje, netopirja in morsko obalo z letala. Čeprav ni ugotovila nič nenavadnega, kaj šele nevarnega, je izvedenka sodišču predlagala, naj mu ne poveča števila stikov s hčerjo. »Kako bi nekdo po enem ali dveh pogovorih lahko vedel, kakšnega človeka ima pred seboj? Za to bi moral poznati celoten kontekst, govoriti z znanci, svojci in sodelavci, izvesti kakšne bolj poglobljene teste ...« meni obupani oče.
Povsem logično je, da sta naša sogovornika kot poraženi stranki v svojih procesih nezadovoljna z delom, ki so ga v njunih primerih opravili sodni izvedenci. Krivično bi bilo, če bi zgolj na podlagi takšnih pričevanj pavšalno trdili, da vsi izmed teh strokovnjakov na področju družinskih zadev slabo opravljajo svoje delo. Toda njihovega dela ne kritizirajo zgolj nezadovoljni starši, temveč tudi na drugi strani, ne nazadnje v sami stroki. A klinični psihologi, ki sestavljajo veliko večino sodnih izvedencev v družinskem pravu, odločno branijo svoje pozicije.
Pomoč ali že ovira? Institut sodnega izvedenca je bil zastavljen kot strokovna pomoč sodiščem na področjih, za katera sodniki in sodnice nimajo ustreznih znanj. V tem pogledu so v zapletenih in dostikrat umazanih družinskih pravdah o skrbništvu otrok, stikih in plačevanju preživnine sodni izvedenci psihološke stroke neprecenljivi za oblikovanje sodb. Težava je, da je teh primerov ogromno, izvedencev pa odločno premalo. V Sloveniji imamo skoraj 70 tisoč ljudi, ki po nalogu sodišča plačujejo preživnino, in veliko večino so pregledali od sodišč imenovani psihologi z izvedenskimi licencami – teh je na uradnem seznamu v državi komaj 30, po podatkih s terena pa jih redno deluje kvečjemu dober ducat.
To pomeni, da so sodni izvedenci, od katerih so v veliki meri odvisne usode razbitih družin, preobremenjeni. Povpraševanje po njihovem mnenju pa se je še povečalo z lani sprejetim družinskim zakonikom, ta je na sodišča prenesel dodatne postopke, ki so bili prej v domeni centrov za socialno delo. Posledično so izvedenci sedaj še pod večjim pritiskom, časa za poglobljeno obravnavo staršev in otrok je čedalje manj.
Več v reviji Zarja Jana št. 24. 8. 2020
