Tudi zloglasni rimski cesar Neron si je tega želel, zato je zanj zdravnik Andromah pripravil Terijak (Theriaca Andromachi), univerzalno zdravilo in protistrup, sestavljen iz 64 učinkovin. Ker je Neron pri dobrih tridesetih storil samomor, nikoli ne bomo izvedeli, kakšno starost bi lahko dočakal. Nekaj pa je že moralo biti čudežnega v tem napoju – poleg zdravilnih zelišč, začimb, mineralov in smol dreves je vseboval kačje meso, opij, morsko čebulo, vino in med –, saj so ga v lekarnah prodajali vse do 18. stoletja. »Sčasoma so recept, nad katerim so monopol za proizvodnjo dolgo imeli Benetke in Nürnberg, poenostavili le še na 12 sestavin, katerih kakovost so strogo nadzorovali,« pove farmacevt in lastnik lekarniškega muzeja mag. Milan Plešec.
Na začetku junija so v eni od starih meščanskih stavb v starem mestnem jedru srednjeveškega mesteca Radovljica odprli lekarniški muzej. V desetih prostorih nas 2.000 eksponatov popelje skozi dvatisočletno zgodovino. V staroselskem gozdu obiskovalce nagovorijo mistična bitja, v alkimističnem laboratoriju nas domišljija popelje v svet eksperimentov, kjer so »čarali« s pomočjo mineralov in delov živali. Teta Pehta, predstavnica ljudske medicine, nas nagovori prek zdravilnih zelišč in ljudskih vraž, dve stari lekarni in lekarniški laboratorij pa nas popeljejo še v svet farmacije.
Najstarejši medicinski zapis. »Imamo tudi nekaj eksponatov iz obdobja antične medicine in farmacije. Rimljani so že zelo dobro poznali steklo in so v stekleničke shranjevali balzame, dišave, tudi zdravila.« Ste vedeli, da so že takrat uporabljali kirurško orodje iz brona, ali to, da so Egipčani, verjetno bolj Egipčanke, na glavah nosili posebne dišavne lonce, iz katerih so se na njihove lase in obraz počasi topile dišave? Če vas zanima recept za prebavne težave, ki so ga Egipčani uporabljali 3.000 let pred našim štetjem, ga lahko preberete na repliki, natisnjeni na papirus. Gre za najstarejši medicinski zapis, original hranijo v knjižnici na Dunaju. V muzeju je razstavljenih tudi 30 starih knjig. Plešec je najbolj ponosen na ročno kolorirano renesančno farmakopejo Hieronymusa Bocka – Kreutterbuch iz leta 1552. »Gre za eno najstarejših botaničnih knjig z lesorezi, v njej je zajeto celotno takratno poznavanje zdravilnih rastlin, opisan je tudi postopek destilacije.« V knjižni zbirki kraljujejo tudi posamezni fragmenti iz še starejših obdobij, med njimi je zapis iz leta 1480. »Imamo samo posamezne liste iz knjig, težko jih je dobiti, tudi zelo dragi so.«
200 možnarjev. Zato pa se muzej ponaša z zavidljivim številom možnarjev, simbolom farmacevtov, ki so Pleščeva posebna ljubezen. Okoli 200 smo jih našteli. Od čisto majhnih do meter velikih in težkih več kot 100 kg. Delo lekarnarjev je bilo v starih časih očitno kar težaško. »Prve možnarje so poznali že v neolitiku. Poiskali so kamen z vdolbino, vanj nasuli semena in korenine ter jih zdrobili. Leseni pa so bili narejeni iz drevesnih debel. Načrtno so jih začeli izdelovati Arabci v 10. in 11. stoletju ter jih preko Maroka prinesli v Španijo. V naši zbirki je možnar iz Španije iz 16. stoletja. Od tam se je ta način izdelave prenesel še v Francijo in Italijo, kjer so jih potem oblikovno zelo dodelali.«
Tobak v lekarni. Arabci so v Španijo prinesli prve možnarje, Španci pa so po odkritju Amerike v Evropo prinesli prva eksotična zdravila. Eden popularnejših je bil gvajakov les (Guajacum officinale). »Od 16. do 20. stoletja je bil obvezen v vseh evropskih lekarnah kot zdravilo zoper sifilis. Šele z odkritjem povzročitelja sifilisa leta 1905 so ugotovili, da eterična olja iz gvajaka niso dovolj učinkovita, in so ga nadomestili s kemoterapevtiki.« V tistih časih so v lekarnah prodajali tudi tobak, kavo in kakav, celo sladkor, skrbno zavit v koruzne liste. »Več kot 200 let se je te dobrine dalo kupiti samo v lekarnah. Tobak so celo predpisovali kot zdravilo proti astmi.« Tako, kot so verjeli, da tobak lahko pozdravi astmo, so v 17. in 18. stoletju verjeli, da pijavke lahko ozdravijo vse bolezni. V lekarnah so jih celo prodajali. »Hranili so jih v porcelanastih posodah z vodo. Ko je kupec želel pijavko, so iz posode vzeli porcelanasto kroglico, na kateri je bila pijavka prilepljena.« Še eno bizarno zdravilo se je ohranilo več stoletij. V 11. stoletju so Arabci za dolgo in zdravo življenje uporabljali pripravke iz egiptovskih mumij. »V Evropi so jih zlasti cenili v 17. stoletju. Takrat je bilo središče trgovine s to drogo v Lyonu. Veliko povpraševanje pa je povzročilo, da so stare mumije začeli ponarejati, zato so pripravki iz mumij konec 18. stoletja izginili iz lekarniških receptur.«
Štirideset let zbirateljstva. Farmacevta Milana Plešca je od nekdaj privlačila ljudska umetnost: stare poslikane omare, panjske končnice, slike na steklo. »Enkrat pa sem pri gospodu na Štajerskem naletel na leseno lekarniško posodo. Ko sem ga vprašal, ali ima še kakšno, mi je povedal, da jim ima še celo škatlo.« Izkazalo se je, da možakar doma hrani 30 bidermajerskih lekarniških posod stare Celjske lekarne s konca 19. stoletja. Plešec mu je v zameno ponudil staro skrinjo. Kupčija, ki je bila sklenjena v obojestransko zadovoljstvo, je, ne da bi takrat kdo slutil, postavila temeljni kamen za današnji lekarniški muzej.
»Ko sem razmišljal, kam bi te čudovite posode shranil, sem naletel na staro lekarniško omaro. Po mesecu dni odstranjevanja barve in čiščenja sem ugotovil, da je izvrsten primerek iz leta 1850. Ta omara je ena lepših v našem muzeju.« Ko je vanjo postavil 30 lekarniških posod, ga je zagrabila zbirateljska strast. »Ker v Sloveniji nisem našel nič več posebej zanimivega, sem začel obiskovati starinarnice in sejme v tujini. Veliko stvari sem dobil na Dunaju, v Münchnu in Barceloni. Španija je imela zelo močno lekarniško tradicijo, ki so jo Arabci prinesli iz Afrike.« Ko je bil na Japonskem, je odkril umetelno izdelane škatlice za zdravila, ki so si jih ljudje privezovali na pas kimona. »Precej stvari mi je hčerka prinesla iz Srednje Amerike, tudi na Karibih smo dobili nekaj zanimivih stvari.« Ko pa je pred 20 leti obiskal Heidelberg, ki se ponaša z enim od največjih lekarniških muzejev v Evropi, je njegovo zbirateljstvo dobilo nov smisel. Odločil se je, da začne predmete zbirati bolj načrtno. »Naš muzej je zastavljen podobno, kot je heidelberški, le da smo mi vanj vključili še parfumerijo in kozmetiko, ki je bila nekdaj tudi del lekarniške ponudbe, ter ljudsko medicino. V Sloveniji muzeja, ki bi zajel tako široko področje, še nimamo. Obstaja nekaj lekarniških zbirk, vendar zgodovine farmacije ne predstavljajo samo lekarne.«
Več v reviji Zarja Jana št. 29, 16. 7. 2019.
