Veliko vprašanj. Med domačini smo povpraševali o tem, kar se v Beli krajini že dolgo šepeta: ali je res, da so v njihovih gozdovih kraji, kjer čakajo prebežnike paketi hrane in oblačil, policija pa jih ne izsledi ali pa jih – kot ugibajo nekateri Belokranjci – noče izslediti? Ali je res, da so v njihovih gozdovih z ruticami označene poti, kjer je signal GPS, da so tako v stalnem stiku s tistimi, ki jih bodo peljali naprej – v Italijo in še kam? In ali je res, da, tako kot je opisal eden od naključnih sogovornikov, policija hitro ustavi domačina in ga zaslišuje, kaj prevaža, kam je namenjen, zakaj je vozil tako hitro ali pa tako počasi, medtem ko se mimo mirno vozijo kombiji s pribežniki?

»Videvamo skupine migrantov, toda jaz osebno še nisem imel slabe izkušnje,« je povedal mlad kmet iz Gribelj. A dodal, da je slišal za kar nekaj vlomov in kraj  ter da so mnogi lastniki gozdov precej prizadeti, ker migranti puščajo za seboj nesnago. »Tam so odvrženi tetrapaki alpskega mleka, vrečke slovenskih  piškotov, sokov; tudi embalaža higienskih potrebščin ... Če so komaj stopili na naša tla, tega niso mogli kupiti, torej jim nekdo vse to prinaša. In zagotovo ne iz človekoljubnosti, ampak gre za ljudi ali kar združbe, ki na ta način verjetno dobro služijo ...«

Tudi predstavnik črnomaljske lovske družine je pripovedoval o ostankih hrane, kupih embalaže, vrečkah, nahrbtnikih, čevljih in oblačilih, ki jih zavržejo, ker jih tam čakajo nove potrebščine. »Razumljivo, da se morajo najesti, se nekako očediti, kot je končno tudi jasno, da smeti ne morejo odnašati s seboj ... Nas lovce, ki smo odgovorni za čiščenje gozda, pa ta nesnaga zelo zaposluje in obremenjuje; s tem imamo ogromno težav in dela. Toda to še nekako gre, huje je, da nam poškodujejo preže in druge naše objekte, zato smo jih morali zakleniti. Tudi naš domači skedenj, kjer so že prespali in nam naredili škodo, sem zaklenil. Vdirajo v vikende, kradejo po vaseh in, kot se je izkazalo v zadnjem primeru, ne izbirajo sredstev, kako priti na cilj. Marsikdo se vpraša, kako so z ukradenim avtom in ugrabljenim človekom kar dvakrat prečkali mejo, naši ljudje, ki imajo zemljo na Hrvaškem, pa morajo pogosto kazati dokumente. Kolega s kočevskega konca mi je povedal, da je sredi gozda naletel na manjšo skupino nezakonitih migrantov in vprašali so ga, ali je dovolj časa, da do štirih pridejo v Kočevje, in to čez gozd, kjer se še domačini ne znajdejo dobro! Toda s sodobnimi napravami so vodeni na daljinca in zanesljivo pridejo do cilja. Ker nekateri med njimi postajajo nesramni in nasilni, bi morala država nas in naše premoženje bolj zaščititi.«

Bežijo družine, vse več pa je tudi mladih moških. Da gre za zelo različne skupine migrantov, nam je razložila Maja Kocjan iz Črnomlja, ki vodi civilno iniciativo za Belo krajino. Ta je aktivna že vse od prvega vala nezakonitih migracij, ki sicer Bele krajine ni dosegel v taki meri kot ta zadnji. »Zavedamo se, da na primer sirske družine bežijo pred nevarnostmi v domovini, in tem je treba pomagati, toda v zadnjem času je med prebežniki vse več mladih moških iz Maroka in Alžirije, ki so nasilni, nesramni in – kot kaže ugrabitev človeka in avtomobila  – tudi nevarni. Kako agresivni so, kažejo posledice v hišah, kamor so vdrli; v njih so prespali, nato pa jih namerno poškodovali in onečedili. V vsaki hiši so se spravili tudi nad razpelo. Vse to ne govori o ljudeh, ki so potrebni pomoči, ampak o sovraštvu, in to nas skrbi.« Sprašuje se tudi, kako naj bi »teh nekaj policistov«, ki delujejo na njihovem območju, obvladalo obsežen teren in problem, kako naj bi izsledili vse točke, ki jih organizatorji premikajo po njihovih gozdovih, kako naj izsledijo tiste, ki jih oskrbujejo, prevažajo ... »Naši policisti so izčrpani, utrujeni, nemočni. V prejšnjem navalu ilegalnih migrantov sta najmanj dva izgubila službo, ker naj bi  izdala tajne informacije. Pa saj nam ni treba odkrivati podatkov, saj tu živimo, marsikaj doživljamo, vidimo.«

Zanimalo  nas je tudi, ali se ve, kdo migrantom omogoča hrano in obleke. »Delno so to posamezne mednarodne civilno-humanitarne organizacije, pa tudi kakšne druge manj 'plemenite' združbe. Zagotovo je tudi precej kriminala vmes. Nekateri migranti dobijo celo bančne kartice za nakup hrane na poti do novega cilja. Zavedamo se, da bo težko priti temu vprašanju do dna, a dejstvo je, da je vse zelo dobro organizirano. In da so med pribežniki precej bogati ljudje. Denar pa je žal sveta vladar.« Dodaja, da se domačini bojijo v gozd; tudi zato, ker bi lahko naleteli na njihova smetišča in tako morda prišli v stik s kakšno boleznijo: »V tem smislu je bilo navodilo, ki ga je leta 2015 izdalo ministrstvo za  zdravje, lani pa je podobno navodilo z opozorilom, naj bomo previdni, izdala tudi naša občina.« Od ust do ust gre med domačini tudi opozorilo, naj pribežnikom ne dajejo pijače in hrane, ker kdor je pokazal kanček gostoljubnosti, je imel v naslednjih dneh na vratih še več pribežnikov. Ti se med seboj obveščajo, kje so lepo sprejeti, pa tudi, kje je nevarnost. Toda zakaj naj bi prosili za hrano in pijačo, če to dobijo že na omenjenih skritih točkah na migrantskih poteh? »Za hrano prosijo tisti, ki pri iskanju poti niso v organizirani skupini; domnevamo lahko, da zato, ker nimajo toliko denarja ali so manj iznajdljivi ... Pa vendar so tudi ti med seboj povezani, saj imajo vsi najboljše telefone in druge naprave,« je razložila Maja Kocjan.

Ne vidim, ne slišim, ne govorim. »Ljudje pretiravajo, ker ima strah velike oči. Žal želijo s pretiravanjem zasejati še večja nestrpnost in sovraštvo. To pa vodi samo še v dodatno ograjo, ki bo Kolpi tik pred turistično sezono zelo škodila,« pa je povedal ne preveč zgovoren par. V vasi Krasinec, ki jo varuje visoka ograja, doslej niso imeli težav: »Nobenega migranta še nismo videli in tudi strah nas ni bilo – vse do ugrabitve gospoda iz Nerajca. Sedaj pa smo zaskrbljeni glede tega, kar se dogaja v Beli krajini.« Ustavili smo se tudi v kampu blizu Metlike, kjer je že bilo nekaj avtodomov tujih registracij; kar nekaj turistov je uživalo ob Kolpi, sredi zelenja, kjer ima celo štorklja svoje gnezdo. Gospod, ki je očitno zaposlen v kampu, ni bil pri volji za pogovor o ilegalnih migrantih: »Kakšni migranti, kje jih pa vidite? Tukaj jih ni, morda je kakšen nižje doli pri Vinici. Ljudje pretiravajo, tega pa ste krivi vi, mediji, ki ste vse napihnili. Samo da bi prestrašili ljudi.« Je pa bil zaskrbljen gospod srednjih let: »Moji starši živijo tik ob Kolpi, torej čisto ob meji s Hrvaško, in skrbi me zanju; opozarjam ju, naj pokličeta policijo, če vidita neznance, saj s tem pomagata reševati problem in zaščitita sebe.« Mlada mamica se zaradi strahu, ko je njen mož v službi, z dojenčkom raje odpelje v Metliko, kjer se počuti varnejšo – tako, je rekla, je tudi ona neke vrste begunka.

Drugačne izkušnje pa ima znani vinar Jože Prus, ki ima zidanico na drugem koncu, kjer teče meja po kopnem. Ker vse leto sprejema skupine obiskovalcev in jim želi zagotoviti prijetno vzdušje, pozorno opazuje gibanje v okolici: »Poklical sem policijo, ko sem opazil, da se je na hrvaški meji ustavil kombi in hitro obrnil nazaj. Ulovili so voznika, ki je do meje pripeljal begunce, o skupini teh, ki so izstopili, pa ni bilo ne duha ne sluha. Šele ponoči so šli z baterijami po cesti skozi Krmačino. Spet sem poklical policijo in zelo hitro so se odzvali. V skupini je bila tudi visoko noseča ženska, ki zagotovo ne bi mogla  priti daleč.« Pritožil se je, da je naša meja preslabo varovana, da so Belokranjci razočarani, ker jih je država pustila same z zelo težkim problemom nezakonitih migrantov. Po njegovem ograja sploh ni učinkovit ukrep, ampak bi morali po meji gosto porazdeliti naše vojake.

Bonbončki ne bodo dovolj. Vlada je odreagirala na zahteve civilne iniciative iz Bele krajine in na mejo zdaj pošilja tudi vojake, policiji pa je odobrila okrepitev. Belo krajino smo namreč obiskali tik pred shodom prejšnjo soboto, ki je potekal na pobudo iniciative, in na cestah opazili veliko policijskih vozil – njihova prisotnost je bila povečana in očitna. Domačini so tega seveda veseli, toda s kančkom nezaupanja se sprašujejo, ali bo vlada poslala na mejo le nekaj vojakov »za tolažbo« ali bodo končno temeljito zaščitili ljudi in njihovo premoženje. Pričakujejo, skratka, korenite spremembe, saj poudarjajo, da se ne bodo zadovoljili »z bonbončki«.

Zavedajo se tudi, da se ustaljene migrantske poti ne bodo spremenile čez noč. Zato se sprašujejo, kaj storiti, ko se na njihovem dvorišču znajde skupina pribežnikov in prosi za pomoč ali pa jih zanima le, ali je to že Slovenija. Ljudem se seveda zasmilijo, in če morejo, jim pomagajo, hkrati pa so prestrašeni, saj jih nihče ni pripravil na taka srečanja in podučil, kako ravnati. Sprašujejo se, ali se ti izmučeni, obupani ljudje, ki se znajdejo v tujem svetu, lahko obvladajo, ali lahko trezno razmišljajo; nihče ne more predvideti, kako se bodo odzvali. Tudi pri tem, menijo, je država na Belokranjce kar pozabila.

Več v reviji Zarja št. 21, 21. 5. 2019.