Zgodbe

Zadnja meja pred razčlovečenjem

Dejan Ogrinec
27. 12. 2016, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

V Sloveniji je od 16 do 20 tisoč ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, zanje pa skrbi le pet brezplačnih ambulant.

Vse delujejo prostovoljno zgolj s pomočjo donacij in radodarnosti občanov; v zahvalo, ker rešujejo življenja, pa jih še celo preganjajo birokrati. Peta po vrsti je začela delovati pro bono Ambulanta Hugo Chavez v Novi Gorici. Ki se prav tako spopada s pravno neurejenostjo, s pomanjkanjem delavoljnih zdravnikov in z grozljivimi zgodbami ljudi z roba.

Če človek zaide na strani Statističnega urada Slovenije, ki je eden najrealnejših poročevalcev o stanju v državi, lahko prebere alarmantne podatke: Slovenija je vse bolj bogata država revnih in socialno ogroženih državljanov. Vse več ljudi ne more do zdravnika, vedno več je akcij zbiranja denarja za operacije otrok v tujini. Samo na območju goriške regije so vrata v zdravstvene ustanove zaprta že več kot 600 ljudem – pred dobrima dvema letoma jih je bilo nekaj več kot 400. Tudi zato se je začela akcija odvetnice Ane Jug in medicinske sestre Lilijane Remec za ustanovitev pro bono ambulante v Novi Gorici.

Z versko skupnostjo do ambulante. Vse se je začelo s Čezvesoljsko zombi cerkvijo blaženega zvonjenja. Ne glede na neobičajno ime ta verska skupnost svoje delovanje usmerja predvsem v dobrodelne namene. Verske skupnosti imajo pač dosti večje ugodnosti kot druge oblike organizacij. Naslednji korak je bila brezplačna ambulanta. Mimogrede, opozarja Ana Jug, v socializmu, o katerem tako grdo govorimo, ni bilo zdravstveno nezavarovanih in delodajalci si niso privoščili zlorab kot danes, ko si z zdravstvenimi prispevki polnijo svoje žepe, ob tem pa še celo ostajajo zunaj rešetk. Sama kot odvetnica deluje v Skupini kazenska ovadba, v kateri se bojujejo proti državnim zlorabam. Zadnja leta brani tudi veliko brezpravnih. V pro bono ambulanti je z neposrednim delom bolj zavzeta Lili Remec, pravni problemi padajo na Ano Jug, tudi drugi člani verske skupnosti pa se trudijo priskrbeti vsaj minimalna sredstva, da ambulanta sploh lahko obratuje.

Država teh ambulant noče videti. Čeprav jih ne bi smelo biti, pro bono ambulante rastejo kot gobe po dežju. Prvi, ljubljanski, ustanovljeni pred dvanajstimi leti, so sledile mariborska, koprska in novogoriška, snujeta jo še Velenje in Kranj, pobuda pa že prihaja tudi iz Novega mesta. Ministrica za zdravje jih niti ne omenja, še manj vprašanja, zakaj so nastale, in vendar rešujejo življenja bolnikov, ki jim je država obrnila hrbet. »Dvanajst let že država nima niti ene same črke pravne regulative! Ni zakona in ni izvedbenega predpisa, kako naj te ambulante delujejo. Zna pa zato birokracija greniti življenje prostovoljcem in aktivistom, ki jim pomagajo,« je jezna Ana Jug. »Ker pravil ni, se tistim prostovoljcem in dobrotnikom, ki niso všečni uradnikom, zelo slabo piše. Pro bono ambulante nimajo financiranja, živijo od dotacij in prostovoljstva. Tudi dajatvam so podvržene, če si ne uspejo zagotoviti statusa dobrodelnosti, zato se ne morejo prijavljati na socialne razpise. Da je absurd še večji, tak status podeljujejo tisti, ki bi morali prvi poskrbeti za zdravje državljanov. Celo plačani so za to. A počnejo le to, da s svojimi birokratskimi zablodami na vse kriplje ovirajo prostovoljce pri njihovem delu!«

Matej Tašner Vatovec je poslanec v državnem zboru in je za to zelo pereče vprašanje že zahteval posebno obravnavo. Od 54 prisotnih poslancev jih je samo sedem glasovalo za njegov predlog, 42 jih je bilo proti. »Človek bi jim privoščil blokirano kartico in hudo okužbo z rotavirusom, da na svoji koži doživijo to težavo, « se huduje Ana Jug. Od ljudstva izvoljeni predstavniki se očitno ne zavedajo, da zdravje še živega, a hudo bolnega človeka potrebuje obravnavo danes, takoj. Nihče ne pomisli, da nekje morda bolna čakata mlada mamica in otrok ... Denarja ali birokratske volje za pro bono ambulante pa – ni.

Pacienti so največkrat le neredni plačniki. Uporabniki brezplačnih ambulant so tisti, ki jim je pravica iz zdravstvenega zavarovanja zadržana, ker niso zmogli pravočasnega in rednega plačila prispevkov. Največkrat so to samostojni podjetniki, pretentani delavci, mladi, študenti. A velika večina zaostale prispevke celo plača, sicer resda z zamudo (ali jim prihodke pobere FURS z izvršbo), vendar vseeno ne morejo uporabiti zdravstvenih storitev, ko jih potrebujejo, ker je njihova zdravstvena kartica blokirana zaradi nerednih plačil. ZZZS torej v večini primerov na koncu dobi plačano, plačniki pa vseeno ne morejo izkoristiti zdravstvenih storitev in ostajajo bolni, pa nikomur mar. Na vprašanje varuha pacientovih pravic, naslovljeno na ZZZS, kako naj ljudje potem dobijo zdravstvene storitve, je prišel lakoničen odgovor: za stroške zdravnika ali zdravljenja naj plačajo sami in od Zavoda zahtevajo refundacijo. Človek, ki ni zmogel plačati zavarovanja, naj torej plača neznosnokrat višje stroške zdravljenja?!

ZZZS pobira denar, pro bono ambulante zdravijo zastonj. Prav vsak od teh, ki so se znašli na ekonomskem spodnjem pragu, bi, če bi le imel denar, raje plačal znatno cenejši prispevek za zdravstvo kot pa drage zdravstvene storitve in potem čakal na morebitno milost in povrnitev. Zato je odgovor ZZZS samo to – izgovor. Prilaščajo si prispevke ljudi, ki v resnici nimajo zdravstvenega zavarovanja in za katere skrbijo pro bono ambulante. Tako prvi lepo pobira denar s pomočjo represije države, drugi pa pomaga zastonj in mora za prostovoljno delo (tisto, kar bi v resnici morala opraviti država) tej še plačevati davke. Narobe svet! No, to je le ena izmed tisočerih nebuloz birokratskega ustroja naše države.

Več v reviji Zarja št. 52. 27. 12. 2016