Zgodbe

Od žrtve do krivca

Simona Furlan
16. 1. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Ni kazni brez krivde. Tako pravi četrti člen slovenskega kazenskega zakonika. Težko, da se na načelni ravni s tem kdo ne strinja. V praksi pa se tudi zalomi in žrtev se nenadoma znajde v vlogi krivca.

Ni kazni brez krivde. Tako pravi četrti člen slovenskega kazenskega zakonika. Težko, da se na načelni ravni s tem kdo ne strinja. V praksi pa se tudi zalomi. Ljudem, ki so bili žrtve kaznivega dejanja, pa so se nazadnje sami znašli na zatožni klopi in bili kaznovani, se je vera v pravna načela gotovo dodobra porušila. Resnica in pravica sta žal zelo izmuzljivi dami.

Takšnih primerov menda sploh ni tako malo, kot bi si želeli in upali, in v zadnjem času sta nekoliko bolj odmevala dva primera. Ljubljančanka, ki je zaradi sosedovega nagajanja trikrat v enem dnevu klicala policijo na 113, je zaradi menda neutemeljenega klicanja na pomoč dobila pogojno zaporno kazen. Sodbi ljubljanskega nižjega sodišča je nedavno pritrdilo tudi višje sodišče. Pa čeprav sama ni bila pred tem še nikoli kaznovana in čeprav je bil omenjeni sosed pred tem že obsojen prav zaradi ogrožanja varnosti, saj ji je kar pred policisti grozil, da jo bo ustrelil. Pa to ni pomagalo, ko je ženska naslednjič iskala pomoč tam, kjer naj bi jo iskali najprej – pri policiji. Toda ta je potem menda morala ukrepati po nepotrebnem. Niso je jemali čisto resno. Pravzaprav, če sklepamo po poročanju v medijih, jim je šla na živce. Sodišče je verjelo policistom, po mnenju odvetnika obtožene (pa čeprav ogrožene) pa tudi niso upoštevali vsega, kar bi morali.
Dolžnost je opravljena
Zdi se, da so zatajili prav tisti, ki v urejeni pravni državi ne bi smeli – policisti in potem še sodni mlini. A šlo je pač v duhu vsebine že omenjenega 4. člena: »Storilcu kaznivega dejanja se sme izreči kazen samo, če je podana njegova krivda.« Krivcu, tistemu, ki je grozil, tokrat očitno ni bila. Njej, tisti, ki so ji grozili, pa ja. Pika. Zakonom, ki jih pišejo in izvajajo, pa tudi kršijo ljudje, je bilo zadoščeno. Uvrščeno v rubriko medsosedskih odnosov in pravdanj, po katerih slovimo Slovenci.
Kar se obsojenke tiče, je stvar gotovo povsem jasna. Zgodili sta ji je krivica in kazen brez krivde. Najbrž je vse jasno, čeprav v drugo smer, tudi policiji. Presodili so tako, kot so, sodišče jim je dalo prav, in pravici je s tem menda zadoščeno. Opravili so svojo dolžnost.
Policija se trudi, da je državljani ne bi videvali le kot organ represije, ampak kot tiste, ki skrbijo za njihovo varnost. Zato imajo tudi pravilnik o postopku reševanja pritožbe zoper policiste, torej se lahko pritožite, ko je kakšen od njih po vašem mnenju ravnal narobe. A vse to je treba dokazati. Kajti tudi ko gre za policista, ki je bil prvi v stiku s preplašeno poznejšo obsojenko, velja, da »brez krivde ni kazni«.
»Prazni klici« na 113
V popolnost policistov seveda ali pa žal, kakor hočete, ne verjame nihče. Seveda ali pa žal nas imajo večinoma tudi oni že v izhodišču za kriminalce. Začarani krog, k razrešitvi katerega prav nič ne pripomore niti to, da jih čedalje pogosteje tepejo in jim grozijo, niti dejstvo, da so klici na interventno številko 113 pravzaprav zelo zlorabljano sredstvo za iskanje pomoči pri policistih.
»Policisti so dolžni ukrepati v vsakem primeru, ko gre za ogrožanje življenja, varnosti ljudi in premoženja ter pravice ljudi do miru pri delu, razvedrilu ali počitku,« pravijo njihovi akti o intervenciji.
Na 113 se zato kliče zaradi prometne nesreče, ne pa zato, da vprašate, ali je na cesti gneča. Na 113 se kliče, ko objestneži divjajo po soseski, ne pa zato, ker ne morete spati. Ali ker se vam zdi zabavno, da malo ponagajate fantom v modrem. Po podatkih slovenske policije je bilo leta 2008 od 690.858 klicev na 113 le 29,4 odstotka klicev zares nujnih, takšnih, ki so res zahtevali njihovo hitro posredovanje. Drugi so bili, vsaj tako pravi statistika, »prazni klici«. To in dejstvo, da v resnici in zares lahko posredujejo šele takrat, ko teče kri, ne pa ko kaže nanjo, če poenostavim, morda lahko nekoliko pomaga razumeti, seveda pa ne odobravati oziroma opravičevati, celo policiste in njihovo občasno slabo in napačno presojo.
Posameznik v kolesju sistema
Taka naj bi bila zadeva kolesarke iz Štor, ki jo je na križišču zbil avto, čeprav je vozila po predpisih, jo poškodoval, končalo pa se je tako, da je ona in ne povzročitelj dobila globo za prekršek, ki jo je celjsko sodišče potem sicer spremenilo v opomin, povzročitelju nesreče pa mora poplačati še povzročeno škodo na avtomobilu. Policisti so z alkotestom preverili njo, voznika pa ne. Zaslišali niso nobene priče, pravi, zato jih je morala pozneje iskati sama. Ne bo odnehala, iskala bo svojo pravico. Iskala bo popravo krivice, ki se ji je zgodila, ker se je že omenjeni četrti člen »ni kazni brez krivde« nazadnje posmehljivo obrnil v njeno škodo. Dokazovanje je seveda tudi tu mučno, njeno ogorčenje pa razumljivo. Sistem pa melje po svoje in je seveda večji in močnejši od posameznika.
Žal obstaja oziroma je takšen prav zaradi posameznika. Zaradi njegove zaščite. Ta sistem si preprosto ne more privoščiti, da sprejme resnico, kot jo vidi žrtev, pa naj bo še tako očitna. Zato je okoren in tog, hkrati pa še odvisen od tistih, ki v njem sodelujejo oziroma ga izvajajo. Od njihovega značaja, slabega ali dobrega dneva, predanosti delu, od njihove morale, etike, vzgoje, izkušenj in še marsičesa. Na primer od človeške pokvarjenosti, podkupljivosti, cehovske pripadnosti, ko se za vsako ceno in na račun nedolžnih ščiti »svoje«, pa še kaj bi lahko našteli. A tudi v tem oziroma takšnih primerih velja – ni kazni brez (dokazane) krivde. Tisto, čemur se je treba zares izogibati, je posploševanje in tlačenje stvari oziroma ljudi v vzorce.
Resnica in pravica sta izmuzljivi dami
 Pred leti sem se naveličala poslušanja hrupa, krikov in udarcev iz sosednjega stanovanja, pa sem, vzorna državljanka, klicala policijo. Mož mlati ženo. To, da vas zelo podrobno zaslišijo, zakaj kličete, je mučno, ampak potrebno. Policisti so prišli, opravili svoje, na srečo vsa stvar ni nikoli šla naprej, do sodišča, in tudi sosed se ni nikoli spravil name, čeprav sem se, tako kot vse druge priče, ki jih poznam, tega bala. Na srečo, pravim; kajti v resnici je žena mlatila moža in ne narobe, kot sem zagnano predvidevala. Takrat so bili policisti vsekakor pametnejši od mene, ki naj bi bila kot priča in prijavitelj dogodka poosebljenje verodostojnosti in resnice. Meni se je ta tedaj izmuznila. K sreči brez hujših posledic in v sosednjem stanovanju so se potem tudi nehali pretepati. Sistem je takrat na srečo deloval prav.
Resnica in pravica, kar je za Ljubljančanko in kolesarko iz Štor ter tistim s podobno izkušnjo seveda bolj slaba tolažba, pa sta še naprej izmuzljivi dami.


Pravice žrtev kaznivega dejanja
Policija je izdala brošuro Ko postanem žrtev kaznivega dejanja. Morda vam bo kdaj prišlo prav; tudi ali prav zato, da nenadoma ne boste več žrtev, ampak krivec. Pravico imate:
- do informacij o policijski preiskavi in njenih ugotovitvah;
- da ste seznanjeni s svojo vlogo v postopku policijske preiskave;
- do izvoda zapisnika o prijavi kaznivega dejanja, ki jo podate policiji;
- da ob prijavi kaznivega dejanja na policiji vložite predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka;
- do pritožbe;
- da si zagotovite pravno pomoč odvetnika;
- do pomoči in podpore zaupne osebe, ki vas lahko spremlja v postopkih na policiji, sodišču, centrih za socialno delo in drugje, kjer vi to želite;
- do pomoči in podpore pristojnih vladnih institucij.