Na videz nič kaj privlačna rastlina s čudnim imenom ambrozija vzbuja čedalje več pozornosti. V tujini se z njo spopadajo in jo poskušajo zatreti na različne načine, pri nas se njene nevarnosti šele začenjamo zavedati. Povzroča namreč hudo alergijo, širi pa se nezaustavljivo hitro. Nekateri jo imenujejo kar najnevarnejša rastlina na svetu, čeprav ni strupena. Vendar so njeni alergijski učinki izjemni in vsako leto izrazitejši.

Še nekaj to rastlino enoletnico dela skoraj zastrašujočo. Širi se bliskovito hitro, saj vsako leto proizvede na milijone semen, ki ne vzklijejo vedno že naslednje leto, temveč postopoma in v zemlji zdržijo tudi do trideset let. Nič nenavadnega ni, da je eden od strokovnjakov rastlino opisal kot pojav, ki spominja na znanstveno fantastiko. Ambrozija (Ambrosia artemisiifolia) namreč preživi celo na najbolj izpostavljenih rastiščih, ob cestah, železniških progah in poteh, kjer jo posipajo s soljo in zatirajo s pesticidi.
Ko jo pokosijo, že v mesecu dni spet požene do vršičkov, na katerih so cvetovi. Če pa najde primerno rastišče, na primer sredi koruznih in sončničnih polj, zraste tudi do dva metra in pol v višino ter začne izrivati vse okrog sebe.
Njen pelod potuje z vetrom kilometre daleč, rastlina pa se prenaša celo z avtomobilskimi gumami. Semena se s prevozi zemlje predvsem ob gradnjah prenašajo na nova območja.
Pravi naravni sovražnik. Zaradi ambrozije ali po naše pelinolistne žvrklje so ponekod že kritične razmere. Z njo se že vrsto let sistematično bojujejo v Kanadi, podobno je v Franciji, v kateri čedalje več govorijo o ekonomski škodi. Tudi v naših sosednjih državah je že zelo razširjena. Na Madžarskem predpisujejo visoke kazni za lastnike zemljišč, ki nadležne rastline z njiv in travnikov ne odstranijo pravočasno, z njo pa je okuženih že več kot osemdeset odstotkov pridelovalnih zemljišč. Na Hrvaškem vsako leto na začetku avgusta organizirajo dan boja proti širjenju ambrozije, v nekaterih krajih pa jo tudi odkupujejo za nekaj lip na kilogram in jo pozneje uničijo. Zberejo je ogromno, pa ne le zaradi prizadevnosti ljudi, temveč zaradi čedalje večje razširjenosti te nevarne rastline.
Širi se tudi v Sloveniji. Tudi Slovenija je na zemljevidu držav, močno ogroženih zaradi cvetnega prahu ambrozije, ki povzroča alergije. Njena rast je omejena na posamezna žarišča in vseh območij še ni dosegla, vendar se bo to najverjetneje zgodilo že v naslednjih letih.
V Evropo se je rastlina prenesla iz Amerike, verjetno s semeni lucerne ali drugih rastlin. Na Poljskem so jo opazili že v sedemnajstem stoletju. Najbolje pa se je znašla v toplejših, tako imenovanih vinorodnih predelih. Hitro se je prilagodila novim klimatskim razmeram in se začela bliskovito širiti.
»V Sloveniji se težav z ambrozijo začenjamo zavedati pozneje kot v drugih državah,« pravi dr. Nejc Jogan, predstojnik katedre za botaniko in fiziologijo rastlin z oddelka za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete. »Vrsto let ji v resnici ni nihče posebej namenjal pozornosti tudi zato, ker je precej neopazna. Pri nas se že petnajst let pojavlja enako kot v drugih državah in bi tako že zdavnaj imeli dovolj dobrih razlogov za ukrepanje. Pot od botanikov, ki smo rastlino poznali že prej, do zdravnikov, ki so opazili dodaten jesenski val alergij in na ambrozijo začeli tudi testirati, je bila precej dolga. Vsi skupaj se nismo zavedali resnosti problema,« pojasnjuje dr. Jogan.
Kako prepoznamo nadležno rastlino. Ambrozije ni težko prepoznati, potem ko si jo enkrat dobro ogledamo. Površen pogled spominja na katero od vrst pelina, predvsem podobni so deljeni listi. V začetku poletja začne poganjati ob cestah in železniških progah. Takrat je še povsem nenevarna. Konec julija in začetek avgusta začenja cveteti. Takrat nastopi tudi alergena faza.
»Ambrozija najbolje uspeva na nikogaršnji zemlji, značilno rastišče zanjo so cestni robovi. To je najbolj izpostavljen pas in z ekološkega stališča ekstremno rastišče, ki pa ambroziji očitno najbolj ustreza. Če se zgodaj jeseni peljemo po cestah, kjer koli v nižinski Sloveniji, so na obeh straneh pravi špalirji ambrozije. Poleg tega tudi pokošene rastline hitro spet poženejo, naredijo cvetove in semena že do naslednje košnje,« dr. Jogan opisuje trdoživo rastlino.
Znebiti se je ni več mogoče. Tudi če so se v drugih državah prej zavedeli problema, to še ne pomeni, da so bili učinkovitejši pri odstranjevanju rastline. V Evropi je že tako razširjena, da je ni več mogoče popolnoma izkoreniniti, njeno širjenje je mogoče le upočasniti. »V naslednjih desetih ali petnajstih letih bo zaradi dviganja temperatur verjetno zasedla vso Evropo. Počasi že zahaja na njive, se prilagaja novim razmeram, med koruzo je lahko to dva metra visoka rastlina, ki proizvaja velikanske količine peloda in semen,« meni Jogan.
Tako kot z drugimi invazivnimi rastlinami je tudi z ambrozijo težava v tem, da je odporna proti številnim pesticidom. O tem se lahko prepričamo ob železniških tirih, kjer se proti zaraščenosti uporabljajo najmočnejši pesticidi, ambrozija pa se tam odlično počuti.
Počasen odziv pristojnih služb. Čeprav se strokovnjaki že dolgo zavedajo njene nevarnosti, pa ozaveščanje ljudi precej zamuja. Na državni ravni se prav zdaj ukvarjajo z oblikovanjem medresorske komisije, ki naj bi pripravila predloge za ukrepe. Ti zagotovo ne bodo izvedeni letos in ambrozija bo pridobila še eno leto. Če bi želeli vsaj delno zaustaviti širjenje nevarne rastline, bi najbrž potrebovali podobno akcijo, kakršno je z naslovom Očistimo Slovenijo organizirala skupina entuziastov.

Najbolj izpostavljena območja
Meritve alergogenega cvetnega prahu v zraku pri nas izvajajo na Inštitutu RS za varovanje zdravja. Letni indeks ambrozije predvsem v Mariboru nenehno raste.
Na kritičnih območjih v Prekmurju, Krški kotlini, na Ptujskem polju pa ni merilnih postaj.

Kakšne težave povzroča cvetni prah ambrozije
Pri alergijah, katerih vzrok je cvetni prah ambrozije, se simptomi pojavljajo v avgustu in septembru. V skoraj 90 odstotkih gre za seneni nahod, pogosti so napadi astme, redkeje se pojavi kontaktni dermatitis oziroma urtikarija. Največ težav z alergijami je za zdaj v Prekmurju, saj se rastlina proti Sloveniji širi iz Panonske nižine.

Kako prepoznamo in odstranjujemo ambrozijo
Ogledati si je treba obliko listov, ki so značilno deljeni. Če ambrozijo tako kot druge plevele redno odstranjujemo, bomo število rastlin sčasoma zmanjšali. Vsekakor je treba rastlino izpuliti. Če jo le pokosimo ali odrežemo, se bo še v isti sezoni še bolj razrasla in pognala več cvetnih stebel. Žal pa seveda ne bomo preprečili alergij, saj pelod leti po zraku v vse smeri in na velike razdalje.

Čedalje več alergičnih
Mag. Anton Lopert, dr. med., pulmološka in alergološka ambulanta v Murski Soboti: »Pred desetimi leti je bilo pri nas na pelod ambrozije preobčutljivih deset odstotkov ljudi, zdaj jih je že skoraj tretjina. Samo v našo alergološko ambulanto je v zadnjih petih letih prišlo okrog dvesto novih bolnikov.
Znaki so enaki kot pri drugih alergijskih rinokonjunktivitisih, vendar veliko burnejši: zamašen nos, srbenje sluznice nosu, voden izcedek iz nosu, moten voh, kihanje, srbenje in solzenje oči. Pri bolnikih, ki imajo tudi alergijsko astmo, se temu pridružujejo dušenje, piskanje v prsih in dražeč kašelj. Z današnjim zdravljenjem je usoden potek sicer malo verjeten, kljub temu pa lahko pri preobčutljivih bolnikih izpostavljenost pelodu sproži hudo poslabšanje alergijske astme.
Najbolj izpostavljeni so ljudje, ki so veliko na prostem, npr. kmetje, predvsem na področjih, kjer je ambrozije veliko, pri nas denimo v Pomurju. Prag, ki izzove alergijsko reakcijo, je pri ambroziji lahko izredno nizek, lahko že 20 pelodnih zrn na m3.«