Zgodbe

Županovo čudo v Stožicah

Simona Furlan
25. 5. 2010, 10.28
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Športni park Stožice raste izjemno hitro. Po načrtih. Kadar ima vajeti v rokah Zoran Janković, takrat ni popuščanja ali omahovanja. Župan je na gradbišču tako rekoč vsak dan in z veseljem, če le ima čas, se prelevi tudi v turističnega vodnika. Po švicarski delegaciji smo bili na vrsti mi.

Športni park Stožice raste izjemno hitro. Po načrtih. Kadar ima vajeti v rokah Zoran Janković, takrat ni popuščanja ali omahovanja. Župan je na gradbišču tako rekoč vsak dan in z veseljem, če le ima čas, se prelevi tudi v turističnega vodnika. Po švicarski delegaciji smo bili na vrsti mi.

Promet mimo gradbišča je za zdaj seveda močno oviran, zastoji so pogosti, prahu in blata je veliko, ampak samo malo še potrpite, pravi župan, medtem ko nam suvereno utira pot med stroji in po potrebi tudi malce zaustavi mimovozeče avtomobile. Vsi mu, tako tekoč brez izjeme, mahajo. Delavci, med katerimi najbrž ni nikogar, ki župana vsaj na videz še ne bi poznal, so vajeni številnih obiskovalcev.
Njihovo delo ni lahko in je glede na velikost objekta tudi nevarno. Doslej so imeli na srečo le deset delovnih nesreč in nobena ni bila s hujšimi posledicami, mi pozneje pove vodja projekta Andrej Lavrič.
Župan naju tako rekoč v diru popelje v notranjost dela, v katerem bodo parkirna mesta. 3800 jih bo, nadaljujemo zgodbo o prometu. Tudi kadar bodo v Stožicah največje prireditve, zastojev ne pričakuje. Vhodi bodo trije, zdaj moteča prenova krožišča pa je namenjena prav temu, da se s posebnim izvozom do stadiona izognejo zastojem. Dostavne poti bodo ločene od poti, namenjenih obiskovalcem. Sicer pa je župan prepričan, da bodo ljudje dovolj razsodni in prišli z javnim prevozom, ki bo ustrezno prilagojen, ali peš. Sprehajalne poti bodo urejene, dostop do ogromnega parka, ki se bo razprostiral nad trgovskim delom, pa atraktiven. Podatki, ki jih niza o parku, na primer 5000 kvadratnih metrov veliko otroško igrišče, so obetavni. Kompleks, ki združuje velika športna objekta, stadion in dvorano, velikansko zeleno površino in trgovski del, v katerem naj bi v letu dni dokončali približno 150 trgovin, pa je edinstven.
Po hitrem vijuganju med tonami jekla in betona pridemo do nogometnega stadiona s 16.500 sedeži na tribunah, ki že dodobra kaže svojo pravo podobo. Župan ne skriva ponosa, ko kaže strešno konstrukcijo, za katero so med drugim porabili 60 ton vijakov, lože za 1000 pomembnih, tako imenovanih VIP-gostov, pa tudi del, ki bo namenjen izključno navijačem – Zelenim zmajem oziroma Green Dragonsom. Preden ga vprašam, ali se boji njihovega vročega navijanja, pove, da jih je poklical k sebi in vprašal: Fantje, kaj hočete? Zelene stole? V redu. Zelena stranišča? Prav. Dobite, ni problema. Računa seveda, da bodo fantje in kakšno dekle med njimi navijali srčno, ampak spoštljivo do objekta.
Spustimo se do igralne površine, že prekrite z naravno travo. Kvalitetna je, talno ogrevanje bo v hladnejših dneh lajšalo življenje igralcev. Fotografa župan skoraj dobesedno prestreli s pogledom, ko ga ta vpraša, ali lahko za boljšo fotografijo stopi na travo. Niti v sanjah! Tja bodo lahko šli le izbranci. Ampak kaj bo Ljubljani tak stadion, če nima močnega kluba? Olimpija bo na tem stadionu prvak, je odločen. Kako pa bo Mariboru »ukradel« reprezentanco? Saj je nogometna zveza že določila, da igrajo nekaj tekem pri nas, nekaj pa v Mariboru, pove. Ampak ko bodo fantje zaigrali tukaj, ne bodo več hoteli drugam, se nasmehne. Prva tekma bo 11. avgusta, ko bo Slovenija igrala z Avstralijo. Najbrž se ni bati, da bi bil stadion prazen, ampak dober nastop Slovenije na SP pred tem bi najbrž tudi prišel prav. Stadion bo namenjen tudi koncertom. Takrat bodo travo prekrili, zaščitili, zato ni skrbi, da bi jo množica poškodovala.
Župana čakajo nove obveznosti, zato se vrnemo do vhoda. Med hitenjem ob ropotu strojev in vrvežu delavcev župan zagotovi, da bo objekt prijazen do okolja in varčen z energijo, pa da denarja, to je 2,5 milijona evrov na leto za vzdrževanje, skupaj s 17 zaposlenimi, tudi ne bo zmanjkalo.
Vrednost celotnega projekta je dobrih 350 milijonov evrov. Infrastruktura, ki jo je Ljubljana zares že nujno potrebovala, je hkrati tudi simbol tega, kako je država v zadnjih dvajsetih letih glavno mesto zapostavljala, še doda župan. Ne morem kaj, da ne bi omenila še košarkarjev Olimpije, ki se resno potaplja. »To je problem,« se strinja župan. Ampak če ne bo Olimpije, ne bo slovenske košarke, je prepričan. Sicer pa dvorana ne bo namenjena le košarkarjem. Tu naj bi igrale rokometašice Krima, pa odbojkarji AHC Volley, premične tribune dovoljujejo tudi, da se dvorana spremeni v hokejsko prizorišče, s posebnimi zavesami pa bo ob manjšem številu gledalcev mogoče del dvorane tudi zakriti, tako da se bo optično zmanjšala.
Medtem ko si župan na hitro čisti čevlje, saj tokrat ni bilo časa za preobuvanje v škornje, ki so v Stožicah za zdaj vsekakor primernejše obuvalo, se v družbi vodje projekta Andreja Lavriča pogovarjamo tudi o varnosti objekta. Potres ga ne bi niti malo načel, nam zagotovi župan. Boste videli, tudi 50.000 ljudi bo tu zgoraj, se vizionarsko ozre proti površini, namenjeni parku. Na dan odprtih vrat je prišlo 30.000 ljudi, še doda, pa ni bilo nobene gneče. In veste kaj, prišli so z javnim prevozom ali peš, pravi pomenljivo, nama seže v roke in naju preda v vodstvo Andreju Lavriču. Tokrat si morava nadeti čeladi, saj gremo na sprehod do košarkarske dvorane po delu, kjer se gradi zares intenzivno.
Vodja projekta naju popelje do trgovskega dela, v katerem se že kažejo obrisi končne podobe. Ampak medtem ko vam vodja kaže, kje bodo trgovine, pa dvigala, tekoče stopnice, park, paviljoni …, se malce izgubite. Tudi prostor za tržnico bi se našel, pravi, ampak ta del objekta vsebinsko še ni popolnoma dogovorjen.
Jasno pa je, da je neto površina, namenjena trgovinam, ogromna: od 60 do 65.000 kvadratnih metrov, pri čemer je posebno to, da so vse razporejene v eni etaži. Seveda je pomembno tudi to, da se bo vsa ta velikanska površina pravzaprav skrila pod že omenjenim parkom, izstopala bosta le nadstrešek nogometnega stadiona, ki je zasnovan kot neke vrste vulkan, ter streha športne dvorane v obliki školjke. Arhitekti Sadar Vuga so s svojo zamislijo zmagali in hkrati dodobra zaposlili gradbince, ki se v Stožicah spopadajo z doslej največjim in najzahtevnejšim slovenskim projektom visoke gradnje.
Z vodjo projekta se pogovarjava tudi o zahtevnosti, hitrosti in kakovosti gradnje. Zatrdi mi, da je glavna tema vseh pogovorov na gradbišču prav kakovost, imajo pa tudi več oblik in ravni nadzora. Da se gradi res hitro, pa se prepričamo, ker se po petnajstih minutah, ko smo si ogledovali košarkarsko dvorano in strmost tribun v njej, ne moremo več vrniti po isti poti, saj je že prekrita s svežim betonom. Za postopanje v Stožicah ni časa.
Športni park Stožice vas, tudi če pridete tja nekoliko zadržani, s svojo razsežnostjo prevzame. Zato ker je pravo čudo. Zares veliko čudo.

Oglejte si fotogalerijo z gradbišča športnega parka Stožice!