Ko sem se v soboto, na vroč poletni dan, odpravljala na letošnjo, deseto Parado ponosa, se je nenadoma stemnilo nebo. Grmelo je in bliskalo, kot da je sodni dan, in lilo je kot iz škafa. V hipu sem dojela, da nam hočejo oni od tam zgoraj sporočiti, kaj si mislijo o udeležencih tega vsakoletnega shoda za strpnost, ki bi seveda raje hodili po toplem soncu kot po dežju. Kot da ne bi bilo dovolj že, da nestrpnost proti istospolno usmerjenim in otrokom, ki v njihovih družinah odraščajo, širijo tudi njihovi odposlanci na Zemlji.

A poletna nevihta le ni dosegla prestolnice in pisana karavana je nekaj čez sedemnajsto, ko se je množici drugo leto zapored pridružila še ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, z Metelkove proti Mestnemu trgu pod toplim soncem krenila v spremstvu bobnov, vuvuzel, piščalk, transparentov, pisanih balonov in cele čete oboroženih policistov.
Dovolj je čakanja! Na vprašanje, zakaj bi letos spet pisali o Paradi ponosa in ali sploh lahko povemo kaj drugega kot lani, je bil mogoč le en odgovor. Ne! Od lani ni nič novega – in prav to je razlog, da o tem preprosto moramo spet pisati! Čeprav so policisti odkrili nasilneže, ki so lani nekaj dni pred parado napadli Cafe Open in so bili ti celo obsojeni, se je organiziran napad letos ponovil. To pomeni, da nekateri kljub vsemu še niso dobili dovolj jasnega sporočila, da nestrpnosti in nasilja v tej družbi nočemo. Zato me je bilo, ko sem se odpravljala na Parado, letos spet strah. Razpršilcu, ki sem ga imela s sabo lani, je potekel rok uporabnosti. Pa tudi obljube, da se bom vpisala v tečaj samoobrambe, ki sem si jo dala pred 365 dnevi, nisem držala. Obvladam sicer nekaj poštenih brc, a malce dvomim, da bi mi te kaj pomagale, če bi se me v kateri od osamljenih ulic lotila skupina skinov.

                                                                         Več v Jani, št. 27., 6.7.2010