Arhitekt Tomaž Schlegl je prava enciklopedija Kamnika. Ni ga prostorčka v tem prelepem mestu s pečatom srednjega veka, ki ga ne bi poznal. A Kamnik, tako lep in sijoč tudi po zaslugi njegovega očeta Bojana Schlegla, ki je bil dolga leta mestni arhitekt in konservator, že desetletje izgublja sijaj, saj ga, kot zatrjuje Tomaž, konservatorska stroka, namesto da bi ga ščitila, uničuje. Z njim smo se odpravili na zanimiv sprehod po kamniških ulicah in prisluhnili, kako doživlja svoje mesto.

Že nekaj let opozarjate, da eno od naših najlepših mest propada v arhitekturnem smislu in da ga konservatorska stroka ne ščiti, ampak mu škoduje.
Konservatorska oz. t. i. spomeniška stroka ima v Kamniku prevelike pristojnosti, ki si jih je vzela sama. Po zakonu jih namreč nima. A ker ni nobenega pravega nadzora nad tem, so konservatorji postali projektanti. Namesto da bi očuvali stavbno dediščino, kar je njihova naloga, se vtikujejo v arhitekturo. Če bi šlo samo za nekaj primerov v tem našem lepem mozaiku, ne bi bilo nič narobe, a v Kamniku gre za poplavo konservatorskih prenov, ki vodijo v propad zgodovinskega mesta. Dogajanje je absurdno, enim v ožjem zaščitenem mestnem jedru se dovoli narediti prava skropucala, drugim zunaj jedra pa se v imenu zaščite ne dovoli kakovostnih prenov.
Vaš oče Bojan Schlegl je bil dolga leta skrbnik Kamnika in tudi po njegovi zaslugi se je mesto  ohranilo  takšno, kot je bilo še do pred kratkim. 
Moj oče je bil v šestdesetih letih mestni arhitekt in po tem, ko je država to mesto odpravila kot nepotrebno, konservator za mesto Kamnik na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Veliko posegov je preprečil, mnogo jih tudi ni mogel, saj je politika vedno zahtevala kratkovidne rešitve. Tako so na primer sredi srednjeveškega Kamnika hoteli zgraditi nebotičnik kot v Kopru in Tržiču. V tistih letih je bilo zelo moderno v središče starih mestnih jeder postaviti nebotičnik, saj je bil to simbol napredka v socializmu. Nebotičnik v vsako slovensko mesto! Temu se je oče uprl in s helijevimi baloni na frančiškanskem trgu pokazal, kako visoko bi ta stvar segala v nebo. Na srečo gradnje ni bilo zaradi te akcije. Potem je šel leta 1995 v pokoj, to je bil tudi čas najbolj grobega kapitalizma. Zavodi  so postajali vedno bolj birokratski. Niso več opravljali osnovne naloge, ki je ščitenje arhitekturno in umetnostnozgodovinskih vrednot. Okrog leta 2005 je mesto konservatorja zasedla gospa, ki je začela kar sama projektirati.
Kot pravite vi, uničevati to mesto, ki ga je vaš oče tako edinstveno ohranjal dolga leta.
Ja, arhitekturne prenove so v njenih rokah, odloča, kako se bodo obnavljali spomeniško zaščiteni objekti. Po mojem mnenju njena dejanja temeljijo na osebnih občutkih, a ker se pri tem skriva za institucijo, ki da žig, si to lahko privošči. To je videti nekako takole: odloči, kako boste naredili, ali pa ne boste dobili  soglasja. Če ni soglasja, ni gradbenega dovoljenja. Če ni gradbenega dovoljenja, ni gradnje. S tem smo se morali sprijazniti projektanti in investitorji v Kamniku. En človek s pečatom kreira vso usodo Kamnika.
Kaj se vam pri tem zdi najhuje za »vaš« Kamnik?
Kamnik je znan po tem, da ima rustikalne in bogate ulične fasade, medtem ko so dvorišča arkadna in zastekljena. To je značilnost tega zgodovinskega mesta, a tej konservatorki se to ni zdelo lepo, in je zastekljene dvoriščne fasade novega hotela Malograjski dvor, kot le en primer, v svojih pogojih preprosto odpravila ter zapovedala, da mora biti videz teh fasad podoben uličnim. S tem je popolnoma razvrednotila zgodovinski pomen stavbe. Eden od takšnih primerov je tudi nekdaj najlepša  hiša v Kamniku, to je Seydlova hiša. Vsako mesto ima svojo najlepšo hišo, Radovljica ima Sivčevo, Škofja Loka Homanovo … Pri zasnovi prenove so pred leti sodelovali Olga Zupan, Nace Šumi, Emilijan Cevc in moj oče. Potem je prišla omenjena konservatorka in zavrgla vse, kar so ugotovili ti ugledni strokovnjaki. Lahko rečem, da je vsa kulturna dediščina te hiše uničena. Nobene rustike ni več, njene najlepše dele z gotskimi oboki in okni so uničili z novodobnim belim prizidkom. Tla v notranjosti so prekrili z najbolj cenenimi ploščicami, glavni vhod med baročnimi oboki pa »krasijo« neugledna elektronska pomična vrata. To je po mojem mnenju žaljivo do vrhunskih strokovnjakov, do Kamnika in prebivalcev. Njena »doktrina«  so tudi strešna okna, t. i. kukrli, proti katerim se je boril že moj oče in mu je to uspevalo, sedaj pa je Kamnik mesto kukrlov. Kamor pogledaš, sami kukrli kot neki izrastki, bradavice, objekti na strehah objektov.
 

 Več v Jani št. 24, 14. 6. 2011

Tekst: TINA HORVAT, tina.horvat@delo-revije.si, foto: MATEJA JORDOVIĆ POTOČNIK