Znanstvena fantastika? Ne, to je zgodba o novem začetku Tovarne vozil Maribor, ki ji je veter v krila pognala kitajska multinacionalna družba, podpira jo strateški partner iz Nizozemske, dirigentsko palico nad vsem, kar se dogaja v mariborski tovarni, pa ima v rokah Avstrijec. Prejšnji teden je prvi avtobus odpotoval na ženevski salon avtomobilov, v tovarni že izdelujejo ducat novih, inženirji nimajo časa za spanje, direktorja sta polna adrenalina, vsak teden zaposlujejo nove ljudi, delavci nasmejanih obrazov pa pravijo: »Kakšne plače imamo? Odlične!«
Ljubljanska odvetnica mag. Alja Markovič Čas je marca leta 2011 dobila na mizo zgodbo, ki ji ni kazalo nič dobrega – stečaj Tovarne vozil Maribor, ene od hčerinskih družb podjetja Viator Vektor, ki je nastala iz podjetja TAM (to je šlo v stečaj leta 1996). Tovarna ni imela nobenih likvidnostnih sredstev in je bila obremenjena s hipoteko NKBM. »Človek se ne more čustveno ograditi od občutka žalosti, ki ga prevzame, ko stopi v prostore prazne, zapuščene in tihe tovarne, ki je skupaj s staro znamko TAM del narodne dediščine, del nas, del usode naših znancev, prijateljev, sorodnikov. Dobro se spominjam, da me je ganilo skoraj do solz, ko sem na eni od miz zagledala na pol pojedeno jabolko,« se spominja stečajna upraviteljica, odvetnica, ki se odlično ujema s to novo pozitivno zgodbo, saj je vanjo vnesla dobro voljo, mladostni žar ter vztrajnost, trmo in strogost. Pravzaprav bi lahko rekli, da je Alja Markovič Čas najbolj »kriva« za to, da se je ta zgodba v teh brezupnih časih obrnila v pozitivno smer. Sama pa pravi, da brez podpore sodišča, banke upnice in pozitivne klime v celotnem Mariboru ter delavcev ne bi mogla toliko narediti.
Rešitelji železnega upanja
Med delavci je izbrala in organizirala četverico, dva moška in dve ženski; ti so s svojimi skupno 130 leti delovne dobe preživeli marsikaj slabega in dobrega, imeli so dovolj znanja, žilavosti in ljubezni do tovarne, da so bili pripravljeni marsikaj žrtvovati. In se podati v neznano: torej delati brez jamstva, da bodo za to svoje delo kdaj plačani. Če bi takrat vedeli, da bodo dve zimi zmrzovali v neogretih prostorih, da bodo morali za vsak kos pohištva in rezervne dele skrbeti kot za svoje osebno imetje, da bodo morali pred propadanjem braniti vsak kotiček grozljivo prazne velikanske tovarne ..., se morda ne bi nikoli spustili v to avanturo. Tudi stečajna upraviteljica si dve leti ni izplačala nobenega honorarja. Skupaj z omenjeno četverico je krmarila ladjo, ki bi lahko vsak hip potonila. Vendar pa so vsi skupaj ves čas upali, da se bo pojavil rešitelj – vlagatelj.
V vsej tej zgodbi je po svoje najbolj simpatično, da se je pet majhnih rešiteljev organiziralo in začelo prodajati tisto, kar jim je bilo dovoljeno prodati (pohištvo, orodje, rezervne dele …), in to, če verjamete ali ne, tudi z oglasi na bolha.com. Kos za kosom, oglas za oglasom so prodajali, da so tako zbrali vsaj del sredstev za stroške stečaja in svoje minimalne plače. Varčevali so povsod, kjer se je dalo. Ko jih je, denimo, spravil na tla – za te izredne razmere – previsok račun za ogrevanje, so bili prisiljeni temperaturo v tovarni znižati na minimum, vendar pa so morali pustiti vsaj dve stopinji nad ničlo, da ne bi popokale cevi. Težko je našteti, kaj vse so počeli, da bi tovarno ohranili v dokaj spodobnem stanju, kako pomembna sta bila njihov trud in dejstvo, da je morebitne interesente in finančnike v tem žalostnem okolju pričakala ta ena in edina, a še vedno živa celica nekdanje znamenite tovarne. Tudi ko je bilo najtežje, niso ne oni ne stečajna upraviteljica niti za hip izpustili vajeti.
