Zgodbe

Vesna je izgubila skoraj vse

Carmen Leban
7. 6. 2013, 09.24
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Vesni Leskovec življenje zadnja leta prav nič ne prizanaša. Le kako je mogoče, da se na enega samega človeka vsuje toliko gorja in trpljenja?

Z možem in dvema otrokoma je dolgo živela srečno in udobno, pri  43 letih pa je izgubila moža, težave s hrbtenico so jo za dolgo priklenile na voziček, zaradi dolgov so ji zarubili hišo, od lani pa je sin Tilen zaradi posledic hude prometne nesreče invalid. Živita v drugem nadstropju bloka brez dvigala, in vsakokrat  ko mora sin iz stanovanja,  mora poiskati dva človeka, da mu pomagata. Primernega  stanovanja zanju na občini ne najdejo, Vesni pa se življenje iz dneva v dan bolj zapleta.

Le kako je mogoče, da se na enega samega človeka vsuje toliko gorja in trpljenja?

Moža je izgubila čez noč

»Veste, včasih sem bila  dama in nič nam ni manjkalo. Mož je imel podjetje, to nam je omogočalo, da smo spodobno živeli, vse do tistega dne, ko je umrl za posledicami možganske kapi. On je odšel, dolgovi od kreditov pa so ostali. Zbolela sem in zaradi hudih težav s hrbtenico sem bila dve leti priklenjena na invalidski voziček. Bolna in kasneje invalidsko upokojena nisem zmogla več plačevati obrokov, a me je ves čas gnala želja, da bi se postavila na lastne noge in spet hodila, in to mi je tudi uspelo. Ni mi pa uspelo rešiti finančnih težav. S 450 evri pokojnine nisem mogla odplačati dolgov, zato je bil rubež neizogiben in ostali smo brez strehe nad glavo. Na roko mi je šla zveza upokojencev, priskrbela mi je 30 kvadratnih metrov veliko najemniško stanovanje. Čeprav smo bili v veliki stiski in nam ni bilo lahko, sem vztrajala, da hči Sonja konča študij na fakulteti za socialno delo, in danes sem ponosna ter srečna, da ima v žepu diplomo, čeprav še vedno čaka na službo.«

Hitel je po pomoč k zdravniku

»Otroka sta odrasla, hči se je  preselila k  fantu, malo kasneje pa je Tilen zaprosil za občinsko stanovanje in se preselil v Planino pri Šentjurju. Že takrat sem bila malo skeptična. Od enajstega leta se namreč bori s hudo sladkorno boleznijo tipa 1. Ima kup tablet, vbrizgavati pa si mora tudi inzulin. Včasih se mu sladkor tako poviša, da vse to ne pomaga in mora poiskati zdravniško pomoč, zato sem na občini prosila, ali mu lahko zagotovijo stanovanje v Šentjurju, kjer ima na voljo zdravniško pomoč 24 ur na dan. Tiste usodne noči 4. oktobra lani se je ob dveh ponoči peljal k zdravniku, a je prišel le do pol poti. Zaradi močno povečanega sladkorja ga je obšla slabost, izgubil je nadzor nad vozilom in trčil v betonsko škarpo. Našli so ga tri ure kasneje, nezavestnega, s hudimi poškodbami glave in medenice. Samo dr. Jereniču v celjski bolnišnici gre zahvala, da so ga takoj operirali in je danes še živ,« pravi Vesna z žalostjo v očeh.

V komi

»Tilen je bil mesec in pol v umetni komi, jaz pa sem dneve in veliko noči prebedela ob njegovi postelji. Hude poškodbe možganov so pustile grozljive posledice, izgubil je spomin, zdravniki pa so rekli, da nikoli več ne bo hodil in govoril.« Vesni  je svakinja posodila avto, da ga je vsak dan obiskovala v bolnišnici, sedela ob njegovi postelji in ga v upanju, da jo sliši, bodrila. »Ko so ga odpustili iz bolnišnice, so mi svetovali, naj se dogovorim za sprejem v katerem izmed zavodov. Bil je  nepokreten in je le nemočno ležal. Vztrajala sem,  da ga pošljejo v ljubljanski center za rehabilitacijo Soča. Bolj ko so mi zdravniki dopovedovali, da nima smisla, saj so poškodbe tako hude, da napredovanja ne bo, bolj sta v meni rasla upanje in vera v to, da morda pa le ni tako hudo in da se zdravniki tokrat motijo.«

Soča je vrnila upanje

»Ne morem povedati, kako srečna sem bila, ko so Tilna prepeljali v Sočo. Takrat se je v meni rodilo novo upanje, majhna iskra, da bosta strokovna zdravniška pomoč in rehabilitacija morda le prispevali k temu, da bo Tilen vsaj malo napredoval,« pravi Vesna. Med njenim pripovedovanjem se oglasi Tilen. »Mama, rad te imam. Hvaležen sem za vse, kar delaš zame.« Govori počasi, a  razumljivo, govor mu seveda  povzroča še velike težave. Obmolknemo in se spogledamo, v kotičkih očes se nam nabirajo solze, ki bodo vsak hip privrele na dan, a se skušamo zadržati, zaradi Tilna. Polletna rehabilitacija v Soči je bila uspešna, Tilen lahko sedi in vsaj malo premika eno nogo in eno roko ter lahko, čeprav mu govor še povzroča težave, pove osnovne stvari. »Hvaležni smo dr. Klemnu Grabljevcu, ki je odličen strokovnjak in se je za Tilna zelo zavzel.« Ko govorimo o njem, se Tilnu zasvetijo oči, na obraz pa se mu prikrade nasmešek.  »Ja, dr. Klemči je res fajn, tudi njega imam rad, ker je bil do mene prijazen in mi je pomagal.«


Več preberite v tiskani Jani (št. 23, izid: 4.6.2013).