Presenečenj ni bilo konca: navdušili so jih bujno zelenje – tega je v njihovem ogromnem mestu malo, mir, tišina in ptičje petje, ki so v Hyderabadu prav tako redkost, očarani so pili vodo iz pipe, kar pri njih že dolgo ni mogoče. Edino, kar so poleg svojih bližnjih resnično pogrešali, je bila hrana – naša je premalo začinjena!
V Indiji se namreč že otroci navadijo na močno začinjeno hrano. Gospod, pri katerem smo jih zmotili pri kosilu, nam je zaupal, da je obrok začinil z najmočnejšimi začimbami, pa so jih komajda okusili.
Otroci v Hyderabadu, mestu v državi Andra Pradeš v osrednji južni Indiji, nimajo veliko možnosti za raziskovanje narave. Živijo v ogromni betonski džungli, z nevarnimi cestami, neurejenimi za pešce, v stavbah pa se zadržujejo tudi zaradi močne vročine. »Najpogostejša zabava tamkajšnjih otrok je obiskovanje kina in nakupovalnih središč. No, na vaseh je najbrž drugače,« je razmišljala Urška, ki se je odločila otrokom na šoli, kjer uči francoščino, pokazati drugačne plati življenja v deželi, ki jo pač najbolj pozna – v Sloveniji.
V Indijo
Nekdaj odlična kajakašica, večkratna državna prvakinja, z diplomo z ekonomske fakultete v žepu in dobro službo v Tobačni tovarni, si verjetno ni nikoli mislila, da bo kdaj živela v Indiji. Svojega moža je spoznala na internetu. Nekoč se je vključila v neki klepet in s sogovornikom, ki ji je bil takoj všeč, klepetala kar dva dni skupaj. »Prijateljici sem takrat povedala, da sem spoznala človeka, s katerim bi se lahko takoj poročila.« Po petih mesecih poznanstva sta se odločila za skupno življenje v Parizu, čeprav se pred tem nista še nikoli videla. Njej so v njenem podjetju pomagali do službe v Franciji. »Tudi če bi se nama zalomilo, bi lahko še vedno ostala tam.« A sta se super ujela in se po letu dni preselila v Indijo. Življenje tam je bilo zanjo na začetku precej težko. Po eni strani zato, ker jo je njegova družina, predvsem tašča, težko sprejemala. Njen mož namreč izhaja iz zelo tradicionalne družine in iz ene najvišjih indijskih kast. Toda njuna zveza je bila zelo močna, kljubovala je vsem viharjem. Tako se je tudi tašča sčasoma omehčala in jo sprejela.
Rojena in odrasla v naročju narave je v Indiji zelo pogrešala zelenje in prijatelje. »Imela sem lepo otroštvo in želim si, da nekaj podobnega izkusita tudi moja otroka. Zato se bom nekoč vrnila v Slovenijo.« Prvič so si poskusili urediti življenje v Sloveniji, ko je bila starejša Anouška stara devet mesecev. A mož, poslovnež, je bil pri nas, kar se dela tiče, precej nesrečen. Ni videl potenciala. Zato so se po petih letih življenja na Vranskem vrnili v Indijo, v Hyderabad. Mesec dni po vrnitvi je Urška tam rodila še sina.
Nova služba
»Indija je dežela v razvoju, vse se razvija, ogromno je poslovnih priložnosti, tam je milijardni trg. Mož je v ustvarjalni fazi, posel mu cveti, zato še ne silim domov, vem, da ni še čas. Se pa zaveda, da je kvaliteta življenja pri nas mnogo višja kot v Indiji. V Indiji moraš biti kot krava, samo greš in greš naprej. To si velja zapomniti, tudi ko začneš voziti.«
