Nepojasnjene ozdravitve pri sveti Foški, cerkvici v bližini Vodnjana, naj bi se dogajale že od nekdaj. Še so živi domačini, ki so na lastne oči videli, kako so ljudje tam puščali bergle in doživljali najrazličnejše preobrazbe. Glas o njej pa se je razširil, ko je tja pred leti prišel Željko Vragović, mojster za reiki iz Zagreba, in v cerkvi doživel lebdenje. Neznane sile so ga dvignile s tal. Tudi sam se je čudežno pozdravil, potem ko je veljal za neozdravljivo bolnega. »Takrat se mi je v življenju vse spremenilo,« pravi.
O Vragovićevem lebdenju (levitaciji) lahko beremo celo v knjižici o sveti Foški, ki jo je izdal Župnijski urad sv. Blaža v Vodnjanu, in prav omenjeni dogodek, o katerem sem brala v hrvaških časopisih, me je pred leti pritegnil k obisku svete Foške. Že tedaj me je napolnila s posebnim mirom, zato sem se k njej vrnila. Naključje je hotelo, da mi je to isto zgodbo povedal tudi sam Vragović. V bližini cerkvice ima vikend – in neverjetno, pri cerkvici se je prikazal kakšne pol ure po tem, ko sem se o njem pogovarjala z Dragcem (čuvajem cerkve) in Brankom (človekom, ki ogromno ve o duhovnosti in veliko časa preživi pred sveto Foško ter z nasveti pomaga ljudem).
»Nekaj me je pred mnogo leti priklicalo sem. Do cerkvice je takrat vodila le ozka potka,« je pripovedoval. Neznane sile v cerkvi so ga dvignile s tal in prav nobenega strahu ni občutil, je povedal. »V cerkvi sem našel nekaj, kar nisem nikjer drugje.« Življenje pa se mu je povsem spremenilo.
Kasneje je v cerkvici začel organizirati meditacije, a jih danes ne več. Branko se spominja, da se je marsikaj dogajalo. Da je videl gospo, ki je prišla z berglo in iz cerkve odšla brez nje, pa mi je povedal gospod iz Slovenije, ki s svojo ženo že nekaj let prihaja k sveti Foški. Njene energije so mu blažile bolečine v rami, njegova žena pa je prihajala po operaciji in kemoterapiji zaradi raka na pljučih. Prepričana je, da ji je sveta Foška pomagala k ozdravitvi. Tega je že osem let in odtlej k tej osamljeni cerkvici redno prihajata po mir ter dobro počutje.
Tam najdeš samega sebe. Mnogi, ki so slišali za sveto Foško in jo obiščejo, verjetno pričakujejo trgovinice s spominki, ogromno ljudi in ves drug pomp, ki ponavadi spremlja take svete kraje, vendar tam najdejo vse prej kot to. Cerkvica, ki so jo v petem stoletju zgradili Bizantinci, stoji namreč odmaknjena od betonske džungle, sredi narave – do koder seže oko, je obdana z rastlinjem: na eni strani se narava poljubi z nebom, na drugi pa se v daljavi iskri morje. Obiskovalce spremljajo petje ptic, glasovi čričkov in občasno pihanje vetra. Sicer pa vsenaokrog vlada mir, kakršnega redko najdemo. Tukaj, pravijo poznavalci, človek najde samega sebe. Sestava tal, rastline, njihovi eterični učinki in nizka vlažnost naj bi bili idealni za organizem; tudi zaradi tega so se ljudje najbrž od nekdaj radi potikali tod naokoli. Nabirali so šparglje, zdravilne rastline – neki znani vodnjanski botanik naj bi celo dejal, da je rastlinski svet od Vodnjana pa do morja lekarna za vse bolezni. S svojih sprehodov so se ljudje vedno vračali polni energije.
