Zgodbe

Jamie, zresni se!

Tina Nika Snoj
10. 9. 2013, 08.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Simpatični Jamie Oliver si lahko privošči marsikaj. Njegov videz in obnašanje preprostega fanta prekrijeta prenekatero nediplomatsko izjavo, ki si jo privošči.

Simpatični Jamie Oliver si lahko privošči marsikaj. Njegov videz in obnašanje preprostega fanta, ki mu je po naključju uspelo in ki mu megazvezdništvo ter 150 milijonov funtov (kolikor naj bi bil »težak«) niso stopili v glavo, prekrijeta prenekatero nediplomatsko izjavo, ki si jo privošči. Včasih pa gre čez rob. Z nedavnim kritiziranjem revnih, češ da ne znajo kuhati in gojijo napačne nakupovalne prioritete, po njegovem bi namreč ljudje mimo supermarketov zavili v lokalno ribarnico, mesnico in na tržnico, tam vzpostavili prijateljski odnos s prodajalci, kupovali svežo in lokalno hrano ter znova odkrili radosti ustvarjanja v kuhinji, je v Veliki Britaniji  povzročil pravi vihar, odmeva pa tudi drugod po svetu. Revnih je namreč čedalje več, lačnih in bolnih tudi. So si za to res sami krivi?

Takole je pred kratkim govoril na Radio Times: »Neverjetno se mi zdi, da sedem od desetih revnih družin izbere najdražjo možnost, da nahranijo svojo družino – že pripravljene obede. Take, ki mi pravijo, da ne vem, kako je to, bi najraje objel in jih teleportiral na Sicilijo, kjer zna cestni pometač pripraviti odlične testenine iz dvajsetih školjk, desetih češnjevih paradižnikov in špagetov za nekaj deset centov! Naši sosedje v Španiji in Italiji jejo zdravo za malo denarja, mi pa kar nekako ne znamo.« Kot primer napačnih prioritet je še opisal mamo, ki jo je pred »velikanskim jeb... televizorjem videl sedeti z otrokoma in jesti ocvrte ribe in krompirček iz stiroporne škatlice«, ter dodal, da »lahko iz poceni mesa s počasnim kuhanjem izvabite prekrasne okuse, neverjetno teksturo jedi pa lahko pričarate iz suhega kruha.«

Oliverjeve izjave so sprožile prikimavanje pri tistih, ki ljudi rade delijo na marljive in spodobne davkoplačevalce ter lene in neodgovorne zajedavce, ki prejemajo državno pomoč. Plaz kritik pa se je nanj usul s strani tistih, ki revnih ne mečejo vseh v isti koš, med njimi mnogih socialnih delavcev in humanitarcev. »Oliver nima pojma, kaj je revščina!« je njihova soglasna sodba.

Ko ni niti za skorjo kruha

Ob Oliverjevem moraliziranju je tudi meni najprej prišla na misel ena mojih prvih »socialk«, zgodb z obrobja družbe. Vdova v petdesetih z dvema najstniškima otrokoma je živela v majhni luknji brez kopalnice. Ona težka sladkorna bolnica, eden od otrok je prebolel levkemijo. Ko je iz skromne moževe pokojnine poplačala najemnino in stroške za šolo, ji je ostalo takratnih sedem tisoč tolarjev na osebo. Manj kot 30 evrov torej. En evro na dan za vsakega od njih za hrano, obleko, toaletne potrebščine, zdravila, prevoze in kar še človek potrebuje za življenje. Na Rdeči križ je hodila po pakete testenin, olja, moke in včasih se je v njem znašel kak priboljšek, na primer konzerva sardin. Upravičena je bila tudi do paketa na Karitasu, a kaj ko bi morala ponj iz Most na Rudnik. Za žeton nima denarja, peš pa tja ne zmore, je osramočeno priznala. Da bi svoj že dve leti pokvarjeni pralni stroj lahko zamenjala s starim podarjenim, jo je presenetilo. Kako naj bi vedela, da jih ljudje podarjajo, kupiti oglasnik bi bila potrata, kaj je internet, pa je komaj vedela. Taka je revščina od blizu. 

Zgodba, ki je bila pred 15 leti izjema, pa danes postaja nekaj vse preveč vsakdanjega, kot je boleče razkril projekt Botrstvo. Podobo revnega, kar je bila še v mojem otroštvu slabo oblečena sošolka, ki ne hodi na počitnice na morje in ima v torbi le najbolj navadne zvezke in svinčnike, drugače pa ni bilo velikih razlik med njo in povprečno situiranimi otroci, je zamenjala slika otrok, ki v šoli od lakote omedlevajo, družin, ki jim odklapljajo elektriko in vodo, jih mečejo skozi vrata neplačanih stanovanj, in staršev, ki se odločajo, kdo v družini bo tisti dan jedel. Ne golaža, ampak porcijo makaronov z oljem. Tisti suhi kruh, ki tako odlično zgosti prikuho, je ob tem nič manj kot norčevanje.


Več preberite v tiskani Jani (št. 37, izid: 10.9.2013).