Pri zdravljenju raka to pomeni, da bodo v prihodnosti zdravniki najprej pregledali, kakšne so celice v organizmu bolnika, katere gene vsebuje, katerih pa ne oziroma katere biomarkerje najdejo pri njem. Tako imenovani biomarkerji so nekakšni napovedovalci uspešnosti zdravljenja. V klinični praksi bodo zdravniki uporabljali nove metoda molekularne analize, da bodo lahko bolje obvladali bolnikovo bolezen, ali, povedano drugače: da bodo z zdravljenjem lahko dosegli največ, kar lahko. Poleg bolnikove genetske zasnove bodo pri določanju zdravljenja pomembni tudi podatki iz okolja (kakšno vodo pijemo, kaj vsebuje zemlja in vse, kar na njej raste, kakšno meso uživamo in podobno). Prihodnost zdravljenja raka (kot rečeno, pa verjetno tudi drugih bolezni, saj genetiki ugotavljajo biomarkerje tudi zanje) in tudi preprečevanje ter zgodnje odkrivanje rakavih bolezni bo torej vodila uporaba biomarkerjev. To so biološke molekule v krvi, v drugih tekočinah v telesu (na primer v limfi) ali pa v tumorju samem. Znanstveniki bodo spodbudili inovacije in glavni tok medicinskih raziskav ter pomagali bolnikom, tako da bodo dobili najprimernejše zdravljenje za svoj organizem. Eno velikih pričakovanj je, da bo zdravljenje, prilagojeno vsakemu posamezniku, izboljšalo učinkovitost in varnost terapije za vsakega bolnika posebej, kar je pri bolezni, kakršen je rak, izjemno pomembno. Pri zdravljenju se namreč poleg negotove učinkovitosti stalno poraja dvom o varnosti terapij. Zdravniki morajo zato dostikrat pretehtati, ali bo učinek večji od škode, ki jo bo povzročilo neko zdravilo.
Enim pomaga, drugim ne
Osebni pristop, če lahko tako rečemo, bo dosegel skoraj vsa področja. Že zdaj je jasno, da bo pomemben pri ugotavljanju bolezni, kjer bo mogoče natančneje odkriti, za kakšno obliko bolezni gre. Zdravniki bodo glede na to vedeli, kateri bolniki se bodo odzvali na točno določeno terapijo; ali drugače, katerim bo katero zdravilo zares pomagalo. Industrija pa bo na temelju teh ugotovitev natančno vedela, kakšno zdravilo mora razviti. Osebni pristop je že znan v tako imenovani farmakogenomiki, ki ugotavlja, kako genetske razlike pri posameznikih vplivajo na uspešnost nekega zdravila. Biomarkerje delijo na dve skupini: napovedne (prognostične) in napovedljive, predvidljive (prediktivne). Napovedni biomarkerji so povezani z verjetnostjo uspešnosti zdravljenja (odziv, preživetje ali ponovni izbruh bolezni), predvidljivi pa so tisti, ki so bili prisotni, še preden je bolnik zbolel. Glede na to lahko zdravniki predvidijo uspešnost zdravljenja. Tak biomarker je lahko pozitiven ali negativen. Na primer: bolnik ima lahko neki negativni biomarker, kar pomeni, da se na neko zdravljenje ne bo odzval. Biomarkerjev za posamezne bolezni je zelo veliko. John Hopkins University v eni od raziskav navaja 50.000 možnih različnih biomarkerjev za raka trebušne slinavke.
Medicina pozna tudi drugačno delitev biomarkerjev. Nekateri so fiziološki (krvni tlak, gostota kosti), drugi pa laboratorijski (vsebnost glukoze v krvi, maščobe v krvi, faktor PSA in podobno). V raziskavah nalezljivih bolezni so do zdaj odkrili 611 biomarkerjev za 66 bolezni.
Geni in preživetje bolnikov z rakom črevesja
Eden takih biomarkerjev je KRAS, gen, ki je prisoten v vseh tumorskih celicah in ima pomembno vlogo pri rasti in razvoju tumorskih celic. Medicina biomarker KRAS pozna že nekaj časa, z novejšimi raziskavami pa ugotavlja, da bi lahko s tem genom uspešneje zdravili bolnike z napredovalim rakom debelega črevesa in danke. KRAS je povezan s posebno beljakovino, ki ji pravijo faktor epidermalne rasti (EGF). To je beljakovina, ki spodbuja rast celic v normalnem epitelijskem tkivu (tkivo vrhnje plasti kože, organov, telesnih votlin), na primer na koži, v mešičkih dlak. Ta beljakovina je pri tumorskih celicah pogosto preveč izražena, med drugim tudi pri celicah raka debelega črevesa in danke. Ko se druge beljakovine vežejo na faktor epidermalne rasti oziroma EGF, se tumorske celice hitreje delijo in rastejo. Če torej hočemo zaustaviti rast tumorja, je treba zaustaviti faktor epidermalne rasti (EGF). Takšna zdravila, ki EGF onemogočijo, so že na voljo in jih onkologi s pridom uporabljajo tudi pri nas. Problem pa je, da se to ne zgodi pri vseh bolnikih. Pri približno 35 odstotkih bolnikov, pri katerih so odkrili mutiran (spremenjen) gen KRAS, se tumorske celice prav zaradi spremembe tega gena še delijo in rastejo naprej. Če torej zdravniki odkrijejo, da ima bolnik izražen mutiran gen KRAS, potem takšno zdravljenje zanj ne bo primerno.
Drugače pa je, če je gen KRAS »normalen«, rečejo mu tudi divji. Tak gen ima približno 60 odstotkov bolnikov z napredovalim rakom debelega črevesa in danke. Po zadnjih raziskavah (letos je bila na onkoloških kongresih predstavljena raziskava CRYSTAL) je znanstvenikom uspelo dokazati, da lahko takega bolnika s kombinacijo kemoterapije in biološkega zdravila cetuksimab (Erbitux) zelo uspešno zdravijo. Nevarnost, da bi se tumor razraščal naprej, se je zmanjšala za 32 odstotkov, preživetje pa se je močno povečalo. Raziskave s tem genom in drugimi vrstami raka (rak glave in vratu, pljučni rak) še potekajo. Z izsledki raziskav je bil posebno zadovoljen eden najbolj znanih belgijskih specialistov za zdravljenje kolorektalnega raka, prof. Eric Van Cutsem, ki je povedal, da je tudi za zdravnika zelo spodbudno, da se je preživetje bolnikov z upoštevanjem biomarkerjev pri zdravljenju tako občutno povečalo. Po njegovem mnenju tak rezultat (ustanova University Hospital Gasthuisberg v Leuvnu v Belgiji je sodelovala v raziskavi CRYSTAL) pomeni, da lahko življenje bolnikov z napredovalo boleznijo z upoštevanjem biomarkerja KRAS bistveno podaljšajo.