Odločitev, da se pri rosnih šestnajstih iz prestolnice preseli na deželo, se je zdela marsikomu neverjetna. Še bolj, ker tam ne poležava in gleda v zrak, ampak se je resno odločil kmetovati. In to v teh, kmetijstvu ne ravno naklonjenih časih. »Že pri štirih letih sem staršem povedal, da bom kmet,« se smeji. Oče in mama ga kajpak nista jemala resno. A fant si ni premislil. Vse počitnice je preživel v Beli krajini na vikendu pri babici in pomagal okoliškim kmetom. »Če smo šli na morje, sem se že po nekaj dneh začel dolgočasiti in pogrešati delo na kmetiji.« Nikoli ne bo pozabil poletja, ko so mu prvič dovolili voziti traktor. Praznik! Ko je v žaru veselja želel novico deliti s prijatelji v Ljubljani, je naletel na posmeh. »Kmetavzar,« so mu govorili. Najprej je bil žalosten in jezen, nato se je sprijaznil. Da bi si premislil? Niti po naključju.

Sam na vasi
Prvo leto srednje kmetijske šole v Novem mestu je še preživel v internatu, med počitnicami pa je živel na kmetiji, ki jo je družina uporabljala za vikend, in pomagal sosedom. Počel je, kar si je ves čas želel. Vesel, z močno voljo, brez strahu. To so videli tudi starši, ki so med počitnicami preživeli več časa z njim v Črešnjevcu. Mama ni več nasprotovala Rokovi želji, naj ga izpiše iz internata. »Vedela je, da znam poskrbeti sam zase.« Že kot otrok je spraševal, kaj mama in babica pripravljata v kuhinjskih loncih, in se tako naučil kuhati. Pranje perila in likanje zanj ne pomenita težave. Za družbo si je iz Ljubljane pripeljal mačka Šona, po pol leta si je že kupil prvo ovco. »Z drugimi živalmi je preveč dela in trenutno zanje še nimam pravih razmer, ovce pa niso tako zahtevne,« nam je razložil. Prvi ovci sta se kmalu pridružili še dve. Ko so sosedje videli, kako resen in priden je, so mu vsak podarili še eno, nekaj denarja zanje mu je dal tudi oče, večino pa si je kupil sam. Poleg vsega dela in šole si je namreč našel še honorarno počitniško zaposlitev pri dolenjski komunali. »Delam kot smetar,« pove in se dela, nad katerim bi mnogi zavihali nosove, prav nič ne sramuje. »Vem, zakaj delam, pa še dobro je plačano.« Denar, ki ga zasluži, spet vloži v kmetijo. Danes se lahko pohvali z največjo čredo ovac na vasi. Po najetih pašnikih drobenclja 70 živali, od tega se jih je več kot polovica skotila to leto. »Jagenjčke prodam, pa se nekaj denarja spet obrne,« pravi.

Traktor presenečenja
Ko sta oče Dušan in mama Darja videla, da si njun sin vendarle ne bo premislil in da kmetovanje ni le najstniška muha, sta ga prijetno presenetila. »Vseskozi sem tožil, kako prav bi mi prišel rabljen traktor, ker sem si ga nenehno sposojal pri sosedu.« Nekega dne se je na dvorišču drugih sosedov čez cesto pojavil traktor, ki je tam kar kakšen mesec stal neuporabljen. »Malo se mi je zdelo čudno, zakaj ga ne uporabljajo, zato sem si ga vmes že tudi malo sposodil,« se smeji. Potem pa sta oče in mama lepega dne traktor polepila s pentljami in mu ga podarila. Srečen je bil kot otrok! Okoliški kmetje so mu dali v najem še deset hektarjev zemlje, če jo bo seveda obdeloval in zanjo skrbel. In lahko se pohvali že tudi s prvimi posevki – koruzo, pšenico, ječmenom, krompirjem – za domače potrebe. Pri delu mu dostikrat pomagajo sosedje, pa tudi starši in sestra. V pomoč mu je tudi domači pes, kuštravi enoinpolletni Aro, ki predvsem skrbi za red na Rokovi kmetiji. »Že nekajkrat se je oglasil ravno ob pravem času,« je mladi kmet ponosen na svojega kosmatega prijatelja. »Pred časom se je sosedu ponoči odvezal bik in se klatil naokoli. Pes je lajal kot nor in kar zdelo se mi je, da je nekaj narobe.« Ko je Rok prišel iz hiše, se je z bikom srečal iz oči v oči. Ujel ga je in odpeljal sosedu. »Če ne bi bilo psa, sosed morda svojega bika ne bi več videl.« Še pomembnejše pa je bilo Arovo opozorilo pred kratkim, ko so se okoli Rokove črede smukali cigani. Ali ga po vseh teh dogodkih ni nič strah samega v hiši? Z žarečim nasmehom odkima. »Zemlja in delo me umirita in sprostita, tukaj sem preprosto srečen.« In tega ne more omajati nihče. Starši so nanj neizmerno ponosni in ga podpirajo ter mu pomagajo, kolikor le morejo. Mama mu ob vikendih pomaga pri gospodinjskih opravilih. Prepričani smo bili, da je tudi pisane cvetlice pred hišnim pragom zasadila ženska roka, a smo se zmotili. Kot večina stvari je tudi to Rokovo delo, ki si je ob hišici uredil še kozolec, zgradil stajo, oboje pa so letos prekrili z novo streho. Njegov načrt je širiti kmetijo, imel bi vsaj še enkrat toliko ovac in morda kakšnega bika. Zaveda pa se tudi pomena izobrazbe, zato je v teh dneh začel obiskovati še višjo šolo za kmetijstvo. Ni namreč povsem prepričan, ali bo od kmetovanja lahko živel. »Ampak vse lepo po vrsti,« preudarno pravi.

Kjer je volja, je pot
Že prihodnje leto si bo verjetno kupil konja, s katerim bo drvel čez pokrajino, še lepše pa bi bilo, če bi tamkajšnje lepote lahko odkrival v dvoje z ljubljeno osebo. »Se mi zdi, da tukajšnja dekleta niso najbolj zainteresirana za življenje na kmetiji,« skomigne z rameni. Morda bi prej prišla kakšna, ki se je naveličala življenja v betonski mestni džungli. »Ampak saj se nikamor ne mudi,« se skrivnostno nasmehne, očitno prepričan, da se bo tudi to uredilo. Zagotovo se bo; kjer je močna volja, je tudi pot, in to nam je Rok jasno pokazal!