Sašo Hribar: Jurček je zakon!
»V nekem obdobju sem ugotovil, da poleg jurčka obstaja še ogromno drugih vrst gob, ki sem si jih želel spoznati, zato sem se zadeve lotil resno,« začne svojo zgodbo o obdobju gobarjenja Sašo Hribar. Prva goba na seznamu je bila amanita caesarea ali karželj. »V knjigi je pisalo, da je to najboljša goba, kar jih je.« Iskal je gobarje, ki bi mu jo lahko pokazali, na žalost pa razmere v tistem času niso bile nikoli primerne in karžlja še do danes ni videl. Potem je šel kar po seznamu naprej. Z gobarji je obhodil pol Slovenije in se izobraževal. »Neverjeten občutek je bil nenadoma videti toliko gob!« Tako je prišel tudi do rdeče mušnice. »Pri njej sem prebral, da če jo užiješ v določenem odmerku, ti stvari, ki ti prej niso bile jasne, postanejo jasne. Rekel sem si, da bi poskusil, pa bi potem natančno vedel, kaj je državni zbor, turbofolk, kaj pomeni smrt in kaj rojstvo. Ampak pisalo je tudi, da če je ne znaš pravilno pripraviti, se ti lahko pojavi kup vprašanj, kako se iz stanja izmazati. Košček sem je poskusil, pa se ni zgodilo nič. Več si pa nisem upal. Če jo zna kdo od znanstvenikov pravilno pripraviti, bi se z veseljem razsvetlil.« Naslednja zelo zanimiva se mu je zdela zelena mušnica. »Lepa gobica, katere strup se lahko primerja s strupom najbolj strupene kače na svetu. Ko jo primeš v roke, si niti predstavljati ne moreš, kako zelo je strupena. Že grižljajček ti za vedno okvari ledvica. Groza!« Potem so ga zelo zanimali tartufi, ki jih vsi tako občudujejo. Nič čudnega, da je veliko pričakoval. A je bil malo razočaran. »Ko sem ugriznil vanj, se mi je zdelo, kot da sem zagrizel v staro suho cunjo.« Nič posebnega. Potem so ga zanimale tudi gobje jedi. Kupil si je nekaj knjig in ugotovil, da vsak kuhar hvali svoje gobe. Na koncu je ugotovil, da je jurček daleč najboljša in najlepša goba, kar jih je. »In s tem se je moja gobarska sezona končala. Jurček je zakon!«

Elza Budau: Rožnik je moj vrt
Z leti ima človek veliko več časa za sprehode in opazovanje narave. »In zgodi se, da vidiš jurčka ob poti. Prvega sem našla v čevljih z visoko petko, na poti v gostilno Čad,« se ena največjih slovenskih besedilopisk Elza Budau spominja svojih gobarskih začetkov. Ker ni imela avta, stanuje pa v središču Ljubljane, jo je pot vedno zanesla na Rožnik. »Dobro je, če imaš na začetku s seboj koga, ki se na gobe dobro spozna.« Na knjige se namreč ne moreš zanesti, napake so lahko usodne. Sčasoma je dobro spoznala terene Rožnika in rastišča nekaterih gob. Vsaka je posebna umetnina narave in si jo z veseljem ogleda, užitne, tiste, ki jih seveda pozna in nabira, gredo v njeno gobarsko košarico. »Le jurčki so na Rožniku bolj redki.« Nabiranje gob je zanjo poseben ritual, v gozd vstopa s spoštovanjem in v gobarski uniformi, športnih oblačilih, ki jih sicer nima ravno najraje, se smeji. S sabo obvezno vzame malico, vodo, baterijo – včasih se predolgo zadrži in jo ujame tema – ter za vsak primer mobilni telefon. »Potikam se po kozorogovskih poteh, kjer me sicer ne bi nihče našel.« Raziskovanje gozda jo napolnjuje z energijo, upanjem in veseljem. To pa včasih skali žalost ob pogledu na kakšno pohojeno ali polomljeno gobico. Elza vsako gobo, ki jo odtrga, očisti in ostrga z gobarskim nožkom. »Ne morem se pohvaliti z zelo bogato bero, sem pa vesela, četudi najdem samo eno lisičko.« Med potjo domov razmišlja, kako jo bo narezala na lističe in jo surovo pojedla na sendviču. »Slovenci nismo vajeni jesti surovih gob kot Francozi in Italijani,« se smeji. »Če naberem več vrst gob, iz njih skuham razkošno gobjo juho. Rada eksperimentiram in vanjo namesto krompirja zakuham piro, proseno kašo, kvinojo …« V njeni košari se pogosto znajdejo tudi jurčkovi sorodniki – kostanjevke, maslenke, kakšen turek, pa brezovček –, ki jih uporabi tako kot jurčke, za rižoto ali preliv k testeninam. Majčkene gobe pa vloži v lončke, ki jih lepo aranžira in pogosto podarja prijateljem. »Rožnik je moj vrt, kjer nabiram, kar mi narava daje – od spomladi pa do pozne jeseni!«

Danica Simšič: Jedla bi jih trikrat na dan
Nekdanja županja je začela gobariti že kot otrok. Zanimiv gozdni svet je najprej odkrivala skupaj s sošolko in z njenimi starši, strastnimi gobarji, ki so jo naučili prepoznavati užitne gobe. Navado je ohranila tudi, ko je odrasla. »Nabirala sem gobe, ki sem jih poznala, za tiste, za katere se mi je zdelo, da bi lahko bile užitne, a nisem bila prepričana, pa sem naredila posebno pregrado v košarici in pozneje o njih vprašala koga, ki se je na gobe spoznal,« se spominja. Gobarila je po gozdovih Notranjske, Dolenjske, v okolici Kamnika. Nikoli pa ne bo pozabila ogromne bere štorovk pred več kot desetletjem, ki se ni do zdaj nikoli ponovila. »S prijateljico sva se vračali z neke prireditve, ko sem zagledala nenavadno lepe cvetice na travniku ob poti. Natrgali sva šopek. Ker je bil dan lep, sva se še malo sprehodili in dobesedno padli v morje mladih lepih štorovk – ravno prav velikih za vlaganje. Ko sva napolnili vrečke, sva jih nabrali še v odejo, ki jo je imela prijateljica v avtu. Nekaj sva jih ohranili zase, veliko pa razdelili prijateljem in sorodnikom.« Drugače se v njeni košari lahko znajdejo še lisičke, jurčki in druge vrste gobanov, šampinjoni, dežnikarice, golobice. Lepe spomine ima tudi na počitnice v otroštvu pri teti in stricu na Notranjskem, kjer so nabirali mavrahe (užitne smrčke). »Z jajci so bili božanski. Sicer pa bi gobe lahko jedla trikrat na dan, tako jih imam rada!« Ker si je želela v njihov svet še malce globlje pokukati, se je pred leti včlanila v ljubljansko gobarsko društvo, vendar ji je časa za to ob obilici dela zmanjkalo. »To bom verjetno počela, ko se upokojim,« se smeji. 

Manca Špik: Raje jih nabiram kot jem
Pevka ima to srečo, da je odraščala v hišici v Bohinjski Beli tik ob gozdu, kjer je bilo gob vedno dovolj. Če pa si se podal še malce globlje v gozd, kamor drugi ljudje niso tako pogosto hodili, te je pričakalo pravo obilje! Za gobarjenje jo je navdušil oče, ki jo je pogosto jemal s seboj. Vzela sta nahrbtnik z malico in se podala v avanturo. »A malica je zdržala le do prvega hribčka, hitro sem bila lačna,« se smeji Manca. Zanjo je bil to namreč poseben obred! Vedno sta s seboj vzela tudi gobarski priročnik in tako spoznavala nove vrste. »Po navadi sva tudi malce tekmovala, kdo bo prej kaj našel. Hodila sva nekaj metrov stran vsaksebi, in ko je kdo kaj našel, sva se sporazumela s posebnim znakom in hitela pogledat najdbo.« Gobe, ki sta jih nabrala, najpogosteje so bili seveda jurčki, lisičke, dežnikarice, so se hitro znašle na krožnikih vseh družinskih članov, razen na njenem. »Raje jih nabiram, kot jem.« Gobarjenje ji veliko pomeni, ker jo sprosti, je na svežem zraku in v stiku z naravo. A letos je na žalost ta konjiček pustila bolj ob strani, ker vsak prost trenutek preživi doma z enoinpolletno nečakinjo Katko. »Čas z njo mi je dragocen,« pravi. Zato pa jih z gobami toliko bolj razvaja oče. Obožuje jih tudi njen fant Primož, ki jih ima še posebno rad v rižoti, zato nam je Manca zaupala svoj recept. »Na olju popražim čebulo in česen, dodam sol in poper. Vse skupaj malo popražim, nato dodam riž. Ko se še ta prepraži, zalijem z vodo in belim vinom. Ko voda malce povre, dodam še jurčke in svež peteršilj, prav na koncu pa še malo belega vina!«