Mnenja

Nevrotična gospodinja: Vampirka na maturantskem plesu

Sonja Grizila
20. 4. 2024, 08.00
Deli članek:

»A imaš na podstrešju še kaj starih oblek?« me je kar naravnost vprašala mrzla sestrična, očitno na koncu z živci. Ne, sem rekla, mi vse sproti oddamo Rdečemu križu ali neki družini na podeželju, ki je v stiski.

Pexles, Jana
Kolumna nevrotične gospodinje

           Ne mislim tistega, kar ste nosili zdaj, ampak pred sto leti, je vzdihnila. »Pravzaprav imamo,«  je rekla babica. »V škatli na podstrešju, še od moje mame bi se kaj našlo,« je pojasnila. Najbrž so vse skupaj že zdavnaj snedli molji, sem pripomnila. Niso, je rekla babica, ker je obleke zasula z obilico naftalina. Dišijo res ne, cele pa so.

            Še isto popoldne je bila sestrična na pragu, zraven pa njena namrščena in razmršena hči, ki obiskuje zadnji letnik gimnazije. Absolutna odličnjakinja, je rekla sestrična, a nisem imela občutka, da se hvali. Zdelo se mi je, da hoče povedati, da je smrklja tako grozno pametna, da je že kar nora.

             »Ajde da vidimo,« je rekla razmršena mladenka in se končno nasmehnila, pri tem pa sta se na belih zobeh zasvetili zvezdi. Ena črna in ena modra. Bila je videti kot vampirska pripravnica z modrimi prameni v rjavih laseh.   

                  Babica je previdno odprla škatlo in začela zlagati obleke na mizo. Najprej avbo, v kateri se je poročila njena mama. Vampirka se je namrdnila. Potem je (bojim se, da nalašč) razgrnila temno rdeč predpasnik, okrašen z vezenino. Bljak, je rekla gimnazijka. Nakar je iz kupa potegnila na plano dolgo čipkasto spodnje krilo. Kul, je zavriskala. Potem še dolgo nabrano krilo, ki je bilo najbrž nekoč črno, zdaj pa je lisasto rjavo.

                 »To, to, to,« je veseljačila smrklja in si pri priči nataknila oboje. Izpod vrhnjega krila so spogledljivo kukale čipke. Fulkul, je vreščala. Vsi smo se držali za nosove, saj zaradi vonja po naftalinu ni bilo mogoče dihati, vampirska pripravnica pa je pripomnila, da ta retro zgodba za povrh še fino diši.

                »Menda  ja ne boš takale hodila po cesti,« sem se zgrozila, ona pa, da bo in da bo šla tako našemljena po vseh verjetnosti na maturantski ples. In sploh ne bo edina! Njena mama se je onemoglo nasmehnila in pojasnila, da ji je genialna hči izpila toliko krvi, da ji je čisto vseeno, ali si bo za ples nataknila rjast bencinski sod. Dost' 'ma! Kaj pa tem oblekam manjka, je pristavila piskrček še babica, takšnih čipk že dolgo ne delajo več, in če kaj, potem čipke poudarjajo žensko lepoto. Vampirka se je namrdnila. V resnici ni nameravala poudariti nobene lepote, še najmanj pa žensko!

                    Ko sem spet hotela modrovati o primernosti oblek iz naftalina, me je babica dokaj grobo ustavila. »Bi te spomnila, da si hodila sredi tople pomladi v šolo v gumijastih škornjih! In to v dveh levih – eden je imel številko 36, drugi pa 42!« Kar je res, takrat so bili škornji v modi, moji mi jih niso hoteli kupiti, češ da guma ni zdrava za noge. Pa sem našla dva različna škornja na smetišču … In potem se je spomnila, da sem igrala v predstavi Kekec Tinkaro in zatem hodila po vasi v lesenih coklah, dolgem krilu in z umetnimi kitami.

                    »Ampak imela sem devet let,« sem se skušala opravičiti. »Umetne kite?« je rekla vampirka. Fuj! »Sem pa že raje plešasta!« Kar tudi bo, če si bo še nekaj časa škropila lase z modro galico.    

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 16., 16. april, 2024.