Mnenja

Imamo manj otrok. Ter več psov in mačk.

Katarina Keček
20. 3. 2024, 04.00
Deli članek:

Krasen večer je bil. Že dolgo nisem prisostvovala tako razigranemu slavju ob rojstvu otroka. Vsak izmed gostov je v večeru vsaj enkrat spontano zagrabil mikrofon in zapel iz srca. V Sloveniji zadnja leta (no, vsaj v moji okolici je tako) ta praznovanja potekajo bolj v zaprtem krogu, intimno, skorajda naskrivaj. Nekako bi to brzdanje veselja še razumela, če bi Slovenke rojevale veliko otrok, pa je žal ravno nasprotno.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

Leta 1990 je bilo v Sloveniji rojenih 22.368 otrok, pred dvema letoma pa le 17.627 (4700 otrok manj/leto). Število rojstev nezadržno upada, po drugi strani pa ne morem mimo dejstva, da pri nas strmo narašča število registriranih psov. In mačk. Podatki centralnega registra psov v naši državi, ki so ga začeli voditi leta 2003, kažejo, da je bilo na začetku leta 2005 v naši državi registriranih 125.179 psov. 15 let pozneje je število hišnih ljubljenčkov naraslo za skoraj sto odstotkov, na 238.124. Razlika je več kot 100.000 domačih malih živali.

Kako smo prišli do tega, da imamo več psov in mačk ter manj otrok, je tema za kako drugo kolumno. V Hadžićih so se mi tisti večer smejali, ko sem razlagala, da nekateri ljudje pri nas proslavljajo rojstni dan svojega ljubljenčka. Povabijo druge štirinožne prijatelje in njihove lastnike, tukaj je torta s kostjo na vrhu, napis »happy birthday« in tako naprej. Prepričani so bili, da se šalim. Pa se nisem.

V Bosni rojstvo otroka, širitev družine, še vedno ponosno proslavljajo na polno in veselo, kot samo oni znajo. Mlada mama je tisti večer vsaj desetkrat prinesla v šotor spečo štručko, mi pa smo ji vzklikali in nazdravljali na njeno zdravje vse do jutranjih ur. Nisem veliko spala, za razliko od Janija, ki sta ga utrujenost in slabost v trebuhu že zgodaj zvečer položili v posteljo. Zgodaj zjutraj sta me zbudila močan vonj sveže pečene kave in klepet, ki se je slišal iz sosednje sobe. Spala bom doma, sem si rekla, ko sem si v obraz pljusnila hladno vodo in se pridružila skupini žensk v kuhinji, ki so po stari navadi pile turško kavo in se pogovarjale. Vesele so me bile, novega obraza, mama novopečenega očeta, starejša zavita muslimanka, mi je v roke potisnila bakren, z vrtnicami graviran tulec z vrtljivo ročko na vrhu in mi rekla: »Hajde, sad si ti na redu, da samelješ kafu.« Srečno sem se nasmejala in izkušeno zavrtela ročko starinskega mlinčka za kavo. Točno takšnega je imela moja stara mama, in ko so na tržišče prišli električni mlinčki za kavo, ga nikoli ni hotela. »Mašina ne more nikoli tako dobro zmleti kave, kot jo naš mlinček. Tisti aparat melje z elektriko, ta pa z ljubeznijo,« je vedno rekla, ko nam je otrokom porinila mlinček v roko. Ob tem je vedno ljubeče rekla, da ima kava drugačen okus, če jo meljemo otroci.

V otroštvu se z mojima sestričnama nismo nikoli upirale tej nalogi, čeprav nas je pogosto znala roka boleti od večkratnega mletja. Kava se je včasih pila vse dopoldne, sploh če smo imeli goste v hiši. Tiho smo ždele pri mizi, kjer so odrasli pili kavo, in kot spužve vpijale njihov pogovor ter zgodbe, ki so jih delili. Tudi žgečkljive kdaj. To je bil tudi eden redkih trenutkov, ko nas starejši niso podili stran od mize, češ kaj nam prisluškujete. Čas, ko smo mleli kavo na roke in se pri tem počutili odrasle.

Za mizo smo sedele tri ženske, poleg gospe Hafije, gospodarice hiše in ponosne babice »malega gospodina«, ki mi je naložila mletje kave, je bila tam lepa sivolasa gospa iz Sarajeva, na kavču poleg mize pa je lenobno kot zadovoljna mačka poležavala novopečena mati, lepotica dolgih rdeči las in zelenih oči, ki se ji je po postavi videlo, da je nedavno rodila. Ponižno sem sprejela mlinček iz Hafijih rok, še vedno je bil topel od minulega mletja. To, da me je takoj zaposlila s tako simboličnim opravilom, kot je mletje kave, je bil znak dobrodošlice, vstopnica za sprejem v hišo in družino. Vsak gost, ki pride k hiši, pa res ne melje kave, samo tisti naši, domači. Hafija mi je v mlinček stresla pest celih, v njeni pečici pravkar pečenih kavnih zrn. Obrnila sem ročko in skromno, a prijetno opremljeno kuhinjo je napolnilo znano šklopotanje.

V kuhinji se je takoj vzpostavila prijetna ženska energija, ki se pogosto rodi, ko ni moških v bližini. Pogovarjale smo se o vsem, o porodu, otrocih, življenju v Bosni, Sloveniji, prišle smo seveda tudi do zdravja in predvsem do bolezni, ki na žalost ne izbira svojih žrtev. Lepa, sivolasa, elegantno urejena Hafijina sorodnica mi je razlagala o svoji družini, o dveh odraslih, krasnih in uspešnih sinovih, o čudovitih snahah, s katerima se odlično razume, z iskrico v očeh je pripovedovala o svojih treh vnukih, ki ji bogatijo življenje in jih gre vsak dan iskat  v vrtec. Pokazala mi njihove fotografije na prestižnem telefonu, ki ga je za rojstni dan dobila od sinov. »Sanjsko življenje,« sem rekla, »kako lepo.« »Seveda,« se je nasmehne gospa, »vsega tega se zavedaš šele, ko preživiš raka. Pred boleznijo sem okoli sebe videla samo skrbi in težave, zdaj se osredotočam na lepe in pozitivne stvari. Ne moreš si misliti, kako veliko jih je. Jih je pa treba videti. Podobno je z dežjem. Nekateri ga začutijo, drugi pa so samo mokri.« (se nadaljuje)

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št.  12., 19. marec, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!