Zgodilo se je v eni od enot ZD Ljubljana. Smučarska poškodba kolena v tujini. Po tamkajšnji urgenci poskus pogovora z izbrano zdravnico v enoti ZD Ljubljana. A ker stavkajo, telefonov ne dvigujejo, sporočil ne odpirajo … Takšne so njihove stavkovne pravice. Izdaja nujnih napotnic se bo pač zavlekla. Koleno gor ali dol. Bolj se stavka vleče, večje so frustracije. Tudi Fidesove. Stavko je začel, ne da bi se mu vsaj sanjalo, kako in na kateri točki jo bo zaključil. In vse, kar danes ponavlja, je: vlada je kriva, vlada je kriva …
Niti tega, kaj bo med stavko z razvpitimi dvoživkami, ki delajo na dveh, treh deloviščih, niso vnaprej domislili. Zdaj, ko lahko direktorji zavodov to prakso prepovedo, mnogi zdravniki to razumejo kot poseg v njihove pravice. No ja! Poznate zasebnega delodajalca, ki bi mirno gledal, kako njegov ključni kader namesto za plačo raje dodatno služi vsepovsod naokoli? V zdravstvu to očitno gre. Ker v resnici davkoplačevalci storitve pogosto dvakrat plačamo. Najprej kot obvezni zdravstveni prispevek za nedostopno javno zdravstvo. In drugič kot samoplačniki »popoldanskim« zasebnikom. Morda celo istemu zdravniku. Konkretno. Čakalne dobe v javnem sektorju so lahko neskončne. Če ti je kaj do kolena, boš pa ja plačal 230 evrov za magnetno resonanco! Tudi na Ptuj se boš dal odpeljati, če bo tam hitreje. Ker vsi imamo le eno desno in eno levo koleno.
Naš zdravstveni sistem je pokvečen. In vsi se prilagajamo. Kot tisti celjski ortopedi, ki jih je v svojem zdaj že viralnem posnetku »obdelal« Jaša Jenul. Vseh devet iz celjske bolnišnice ima »popoldansko« delo. Najbolj si je privoščil tistega, ki je javno zahteval odstop resorne ministrice. Res je, ona je problem, a nerodno je, če to reče stavkajoči zdravnik, ki brez vseh zadržkov po tem, ko v javnem sektorju odstavka svoje, odide na popoldansko »tezgo« v eno od zdravilišč. Za piko na i je Jenulu ob fiktivnem naročanju na pregled uspelo posneti tudi prostodušno zagotovilo administratorke, da sicer stavkajoči zdravniki popoldne pri njih delajo po rednem razporedu. Saj ne, da ne bi vedeli, pa vendar …
Preveč je vsega, da bi davkoplačevalci slišano in videno »kupili« na prvo žogo. Vtis, da so vsi izkoriščani in podplačani, bledi. Milo rečeno. Kako in kdaj se bo stavka končala, ne vem. Vem pa, da bomo vsi iz nje izšli načeti. Nezaupanja, dvomov in jeze polni bolniki, neoperativna vlada ter po dolgem in počez omadeževani zdravniki. Načetega ugleda plača ne more nadomestiti. Posebna zgodba je Fides. Vodstvo sindikata stavki ni doraslo. Stavili so na nenadomestljivost zdravnikov in prestrašenost bolnikov. Namesto tega so omrežja in medije nasploh polnile afere, nedopustne napake, grabežljivost vseh sort. Še nikoli se nanje, kar na vse po vrsti, ni zlilo toliko gnojnice.
Mislite, da omrežna gnojnica ne šteje? Da tega nihče pri zdravi ne pogleda, ne prebere? Kaj šele, da bi verjel? Motite se. Moja izkušnja. Prijateljsko druženje. Debata o vsem in o vseh. Domala o ničemer se nismo strinjali. Tudi do medijev – moje teme – smo prišli. In prijatelj, načitan in zelo razgledan človek, mi je na koncu zaprl usta. Kdo pa danes sploh še bere in verjame vsem tem sprivatiziranim in podkupljenim medijem? Samo bedaki!
In zato on vse prave informacije išče na Twitterju. Tam je vse.
Toliko za tiste, ki se čudite, od kod ljudem točni datumi začetka 3. svetovne vojne. Seveda vem, da pojma nimajo … a kaj pa če vendarle … To je danes naša resničnost.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.
