Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: (Pre)poln kozarec adrenalina

Katarina Keček
7. 2. 2024, 03.00
Posodobljeno: 7. 2. 2024, 08.52
Deli članek:

Jani je v smehu odgovoril: »Mislim, da sva vozila mnogo več kot 150 km na uro.« Sama nase sem bila jezna, v kakšno godljo sem se spravila. Pa saj nisem stara 16 let, da kar tako skočim k nekomu na motor, brez pomisleka in ustrezne varnostne zaščite.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

Sem mislila, da so ti moji časi norosti minili, pa očitno ni tako. Ko je na prvi tretjini najine poti Jani povedal, da jemlje tablete za kemoterapijo, sem imela samo dve možnosti. Prva je bila, da se mu zahvalim za nepričakovan adrenalin, se obrnem na peti in štopam nazaj v Ljubljano. Ali pa pogoltnem strah, ponovno sedem na njegov motor in preživim, kar mi je vsevišnji tokrat serviral. Morda tudi smrt v prometni nesreči z motorjem? Kdo bi vedel, me pa ne bi začudilo. Spravila sem se nazaj na motor in stisnila zobe. Kamor gre bik, naj gre še štrik. Po hrvaški avtocesti je Jani spet vozil, kot bi bila na dirkališču, zaradi hitrosti, vetra in strahu sem se za njegovim hrbtom skrčila na velikost makovega zrna. Čeprav nisem videla merilnika hitrosti, morda še bolje, da ga nisem, sem čutila, da drviva po cesti z nenormalno hitrostjo in prehitevava vse avtomobile. Ujeta na tem majhnem in nezaščitenem prostoru sem se ure in ure borila z ravnotežjem ter uporom vetra, ki je bil tako silovit, da sploh nisem mogla premakniti rok, vizir na čeladi pa se mi je zaradi hitrosti zalepil za obraz, da sem komaj dihala. Prsti so se krčevito oprijemali kromiranih ročk ob strani motorja, niti za sekundo nisem smela popustiti oprijema, dvomim, da bi se lahko obdržala na sedežu. V tisti dirki na cesti se mi je pred očmi odvilo celo moje življenje. Stokrat sem vmes umrla. Dogodki iz preteklosti so prehitevali kilometre, pred očmi so mi plesali besede in stavki, ki jih je nekdo nekje nekoč povedal. Bila sem na vrtiljaku življenja, vrtel se je vedno hitreje in nisem ga mogla ustaviti. Od strahu sem otrpnila, naglas sem prosila boga oziroma kogarkoli tam zgoraj, ki mi je namenil to grozljivo izkušnjo, naj me reši. Naj cela in vesela sestopim s tega motorja. Res ne razumem, kaj mi je tega treba bilo. Kasneje sem se sicer tolažila, da vesolje najbolje ve, kaj potrebujem. In očitno je menilo, da potrebujem poln kozarec adrenalina in še kapljico ali dve čez.

Ob vsej tej vratolomni vožnji moram vseeno priznati, da se v življenju še nisem peljala z boljšim voznikom motorja. A sem povedala, da je Jani vozil motor, še preden je shodil? Vrsto let se je tudi udeleževal motorističnih dirk in relijev, navkljub (preveliki) hitrosti je cesto in avtomobile med najino vožnjo obvladoval v nulo, niti enkrat se nisva znašla v nevarni situaciji. Razen v moji glavi. Vseeno je bila večurna vožnja naporna za oba, zlasti zanj, saj so se začeli kazati učinki kemoterapije, ki jo je jemal. Ves čas sem ga zaskrbljeno spraševala, kako se počuti, ali je v redu, ali naj se morda ustaviva, a je trdil, da ni panike, da ne čuti posebnih težav ali česa podobnega in da morava pravočasno priti do Sarajeva. Vseeno naju je tema prehitela, oktobra se namreč kar hitro zmrači, okoli osme ure zvečer, zato sva se odločila, da bova prespala v edinem odprtem hotelu v malem mestu z imenom Bosanska Krupa. Jani je izčrpan zaspal v istem trenutku, ko se je z glavo dotaknil blazine. Zjutraj je bil še kar polomljen, zato sem se sama odpravila raziskovat okolico. Kakšen krasen in neodkrit biser Bosne je to skrito mestece, obdano in prepleteno s številnimi rečnimi kanali, ki jih polni reka Una. »Pa to so bosanske Benetke,« sem pomislila vzhičeno, ko sem z lesenega mostička opazovala bujno zeleno naravo in radostno igro rečnih valov.

Med sprehodom po zaspanem mestu sem naletela na sedež lokalnega radija Bosanska Krupa in se spontano odločila, tako kot vedno, da pozdravim novinarske kolege. Če sem že tu, kajneda. Med zadnjo balkansko vojno sem sodelovala s številnimi bosanskimi novinarji, z mnogimi sem spletla prijateljske vezi. Z nekaterimi še vedno ohranjam stik, mnoge izmed njih pa je življenje, zlasti pa posledice dolgoletne vojne razmetalo na vse strani sveta. Lahko, da se je ta dan usoda poigrala z mano ali gre pač samo za splet neverjetnih naključij, ki smo jim večkrat priča v življenju, a za radijskim mikrofonom sem tisto sobotno jutro srečala svojo staro prijateljico, novinarko in urednico Dževado Šancl, ki je nisem videla 15 let. V nekaj stavkih sva poskušali strniti dogodke zadnjih let, odkar sva izgubili stik, a je bilo nemogoče. Smeh in solze so se  izmenjevali na najinih licih, ko mi je povedala, da njenega moža žal ni več in da je pred desetimi leti ostala sama s štirimi otroki. »Ni bilo druge,« je povedala žalostno, »kot da sem otroke poslala v svet, s trebuhom za kruhom, v Bosni za mlade žal ni več ne priložnosti za delo ne življenja.« Tako zdaj sinova in hčeri živijo vsak v svoji državi, v Nemčiji, Italiji, Avstriji. Dževada pa je ostala doma v Bosanski Krupi in še vedno z vsem srcem opravlja novinarsko poslanstvo. »Slišim in vidim jih po telefonu, vsi so v tujini doštudirali in imajo družino,« je povedala ponosno, a hkrati je bila slišati žalostno. Nihče od nas ne načrtuje, da bo starost pričakal sam. Ti obračaš, a življenje obrne. (se nadaljuje)

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 6., 6. februar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!