Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: Življenje

Dragica Kraljič
8. 2. 2024, 08.00
Deli članek:

Če danes pomislim malo nazaj, na dneve ob koncu leta, se mi zdi, da je bilo česa preveč in česa premalo. Ste zdaj pomislili, da sem z ničimer zadovoljen človek, ki mu ni nič prav? O, ne, daleč od tega! Ne morem reči, da mi je na srcu zrasel pregovor kdor z malim zadovoljen ni, velikega ni vreden. Sploh ne! Tisti prvi del pregovora, da je treba biti zadovoljen z malim, mi je bil tako rekoč položen v zibelko. Tisti drugi pa … ne vem, ali sem vredna česa velikega, in če sem, na tisto še čakam, hehe.

Zarja Jana

No, česa je bilo zame premalo, se sprašujete? Najprej snega! Po dolini ga ni bilo prav nič, če pa je kakšno jutro beli snežni rob prilezel do sredine gora, ki obkrožajo to dolino, je naslednji dan zlezel spet višje. In sem (preveč, vem) preprosto razmišljala o tem: če je človek del narave in je bil na teh prostorih tisočletja pozimi tudi sneg, ga moji geni pričakujejo? Ga zato pogrešam? Se zato počutim kakšen dan slabo? Nekaj je gotovo na tem.

Pa tudi mojega spanca je bilo premalo. Zdi se mi, da sem se čisto prilagodila Janekovemu ritmu, ker je bilo tako tudi zame najbolj preprosto. Ampak med počitnicami se je obema ta sistem zrušil. Potem pa sva tavala po hiši in se sredi noči priganjala v posteljo. Pa še polna luna je bila! Vam povem, da naju vsakokrat drugače preganja. Janek se je zbudil zjutraj ob petih, sedel na kavču in globoko vzdihoval. Kar pomeni: srce parajoče občasno hlipanje, pa še to skoraj brez solz. Malo sem ga priganjala, da mi je pomagal pri zajtrku. Grdo je gledal, vse naredil napol in pogledoval proti kavču. Ampak do zgodnjega opoldneva se je vse skupaj razkadilo, izustil je čudežne besede: »Prav, mama,« in sva si oddahnila. Zato pa sem potem jaz sredi noči gledala polno luno nad Kaninom. Ves dan je bilo oblačno, ponoči pa se je zjasnilo, da me je lahko svetla, okrogla luna preganjala po hiši.

In česa je bilo preveč? Joj, ne vzemite mojih vatlov, v moji naravi je malo preveč otožnosti. Včasih preveč nezmožnosti veseliti se nečesa. In prav trudim se, da me ne zajame kakšno veliko pričakovanje in hrepenenje, kar se večkrat slabo konča. Prisežem pa, da sem vam privoščila vse, kar je v vaši naravi in vas je razveseljevalo!

Morda vseeno včasih zavidam komu, da lahko odmisli del življenja, sveta, ki ni tako bleščeč, kot je svet ob koncu leta. Vedno obstaja še tisti drugi del, ki je zavit v gosto zimsko meglo, brez lučk, za zaprtimi vrati hiš in stanovanj, za šankom v gostilnah, v temnih ozkih uličicah, v možganih hudobnega volka, v nasilnih šapah človeka, ki mlati vsepovprek, v sprevrženem uživanju ob trpljenju drugega, ob strupenih besedah na kačjem jeziku … Tisti del sveta, v katerem niso varni šibkejši: mnoge ženske, tudi moški, predvsem pa otroci. Odvisni od teh odraslih. Pa ne samo to! Ti odrasli otrokom v njihov nahrbtnik nalagajo prihodnost.

Nikomur pa ne zavidam, ko se zdi, da je eno samo veselje na dveh nogah. Ker vem, da različnih čustev, ki mu jih je vgradila narava, ni mogoče izrezati. Veselje, žalost, jeza, strah, gnus, zavračanje, sprejemanje, pričakovanje, presenečenje in mnoga druga. Vedno so z nami, pa četudi se nekaterih otepamo. Ampak bolj se jih otepamo, bolj silijo nazaj. Zato jih je treba sprejeti, se jih naučiti razumeti, prepoznati in opraviti z njimi.

Res velikokrat razmišljam o tem, zakaj ljudje nočejo, ne želijo, odklanjajo, zavračajo tisti del sveta, življenja, ki po vseh človeških merilih ni: človeški. Če nočemo misliti, nič slišati, prebrati o tem, bo še marsikatero zlo vseeno obstajalo. Govoriti o tem ima najmanj dve dobri plati: izrazimo svoja čustva, tudi tista negativna, pa nas bo manj bolel želodec. In po drugi strani, za eno piko ali pa za eno dobro misel pripomoremo k temu, da se temni del življenja nekaterih ljudi vsaj malo osvetli. Veliko pik, veliko dobrih misli in predvsem ponujena roka imajo tudi dve plati: nekomu lahko rešijo življenje, sami pa se bomo počutili dobro. In takrat, ko bomo mi potrebovali pomoč, ko se bomo sesuli (kar se bo zagotovo zgodilo), jo bomo lažje dobili in tudi sprejeli.

Pred dnevi me je nekdo vprašal, ali se tudi jaz kdaj sesujem. Kakšno vprašanje, ali ne? Zagotovo večkrat kot povprečen človek. Morda pa je pomembno to, da se znam tudi pobrati! Vstati, oditi, se umakniti, boriti, se učiti na vseh izkušnjah, takšnih in drugačnih. Sprejeti vse, kar prinese življenje. Vzeti, kar je vredno, zavreči, kar ni.

Prav imate, ko si mislite: tako preprosto? Ne, sploh ni preprosto! Tudi boli. In je neizmerno težko. Vendar se splača! Splača se tudi takrat, ko je najtežje! Ampak na koncu dneva ni pomembno, kolikokrat pademo, pomembno je, kolikokrat se poberemo. Ljudska modrost.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 6., 6. februar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!