Babica se je rekreirala s hitro hojo, jaz sem plela na vrtu, mladina se je prevažala s kolesi po okoliških hribih in vsem je tekel pot po pregretih telesih, voda, ki smo jo spili, se je pri priči pojavila na plano v obliki oblakov pare ali potokov slanice, ki so puščali na majicah grde sledi. Ukrepati bo treba, saj sem kot posušena češplja, je vzdihnila babica in začela brskati po zeliščarskem spominu, kako za vraga so nekoč premagovali vročino. Kot je znano, so bili takrat po ves dan na njivi, ne samo v urah, ki jih milostno dopuščajo današnji dermatologi.
Že vem, je rekla, skuhali bomo čaj. Tako kot Arabci, sem pripomnila. Namesto z mrzlim pivom se nalivajo z vročim čajem in tako preprečijo, da bi spravili telo v stanje šoka. Babica je zagodrnjala, da nikakor ne namerava piti nič vročega. Skuhala je šipkov čaj, ker je osvežujoč in ima veliko vitaminov, za povrh pa še čaj iz ovsene slame, ki zbija vročino. Oboje je ohladila, nalila v steklenice in prilila limonin sok, ta pa je razbarval tekočino. Iz slamnato rumenega čaja je nastala barva rebule, iz rdečega šipkovega čaja pa rose, srednje pozna trgatev. Obe steklenici je spravila v hladilnik, Arabci gor ali dol.
Proti večeru se je pojavila na vratih vesela druščina, kolovodja je bil nekoliko nabrkljan cenjeni soprog, za njim pa so tacali prijatelji, vsi so namreč diplomirali istega leta in so praznovali obletnico tega velikega dogodka.
Vrgli so se v senco pod trto in komentirali dramatično politično situacijo, pri tem jih je kakopak strahovito užejalo. Nobenega alkohola nimamo, sem rekla zelo odločno, kajti videti je bilo, da nekateri gospodje že tako ali tako ne vedo, v kateri smeri je njihov dom. Cenjeni soprog me je pogledal izpod čela – po tridesetih letih se spet vidi s kolegi, jaz bom pa komplicirala in mu delala sramoto? Zakaj pa niste šli h kateremu od njih, kjer bi tekla pijača v potokih, sem siknila. Ker so druge soproge še bolj zorne coprnice kot ti, je siknil nazaj. Če prav razumem, je bil to kompliment.
Res nimamo nič razen nekaj toplega piva v kleti, sem nergala, zato pa je veliko ohlajene mineralne vode. In sem jo prinesla. Kar mrazilo me je ob misli, da se bo cenjeni soprog spomnil na vse sorte šnopsov, ki smo jih dobili za darila in se valjajo po omari v dnevni sobi. Samo še kozarec ali dva konjaka bi jim manjkalo do nirvane! Na srečo najdražji ni pomislil na žgane pijače, ker jih nikoli ne pije, ampak je zavil naravnost v hladilnik, upajoč, da se bo tam našlo kaj pametnega. Zmagoslavno je prinesel rebulo in rose, prijateljem pa toplo priporočal, naj zraven pijejo mineralno, da se ne bodo še bolj napili. Ubogali so, eni so nalili vodo v »vino«, drugi so jo srkali zraven, pritoževal se ni nihče. Le čedalje bolj trezni so postajali. Zjutraj je cenjeni soprog vprašal, kje za vraga smo dobili tisto vino in ali ga je še kaj, pa ni nihče hotel nič vedeti. Babica ga je prinesla iz tistega svojega kluba, sem se izgovorila, njej pa poslala sporočilo, naj si kaj pametnega izmisli. Se mi zdi, da mu bo povedala po resnici.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.
