Mnenja

Nevrotična gospodinja: Z lubenico proti vročini

Sonja Grizila
22. 7. 2023, 06.00
Deli članek:

Ljuba sestra mi je že dva tedna dopovedovala, da jo neskončno zanemarjam, kar pomeni, da ne kličem, ne pišem in ne pridem.

Pexles, Jana
Kolumna nevrotične gospodinje

Zaman sem se izgovarjala, da je ne kličem zato, ker kliče zmeraj ona prva mene, včasih že kar ob šestih zjutraj, da pisanje ni več v navadi razen iz kakšnih eksotičnih krajev, kjer pa nisem bila, z mesiči in elektronsko pošto se spodobni sestri menda ne bosta ukvarjali, no – šla pa res nisem tja na obisk. Je bilo prevroče. Zadnje čase preležim vse popoldneve po službi pod trto z nogami v lavorju, če pa res moram kam, se prej pozanimam, ali imajo klimatsko napravo. Sestra je nima.

      Prejšnji četrtek, bilo je 13. (hvala bogu, da ni bil za povrh še petek), sem se torej odpravila na obisk k sestri, in sicer predvsem zato, ker je bilo moje mesto pod trto okupirano s kolegi cenjenega soproga, ki so gledali kolesarjenje po Franciji. In sem protestno odšla. Po kakšnih petdesetih korakih mi je bilo sicer žal, a sem vseeno stisnila zobe in si skušala pričarati uboge bušmane, ki se cvrejo na afriškem soncu, za povrh pa so še lačni in žejni, kar jaz nisem bila. Popolnoma na koncu moči sem se priplazila do sestrine hiše, tam pa so me sprejeli divji kriki in nekaj velikega, okroglega in lisasto zelenega, skakljajočega po stopnicah. Na vsaki stopnici je bilo manj zeleno in bolj rdeče. Na dnu stopnic pa jaz. Sicer sem odskočila, a ni kaj dosti pomagalo. Ko se je sestrina družina zbrala pred vrati, sem stala tam kot dušena miš, garnirana s koščki raztreščene lubenice.

      »Če prav razumem, je tole dobrodošlica,« sem rekla.

      Oni pred vrati so se najprej nekoliko režali, potem so se pa začeli divje prepirati. Nekaj časa sem poslušala, potem sem začela vreščati še jaz. Mi bo kdo ponudil vodo, brisačo in kakšno obleko ali pa naj v stanju sadne solate odkorakam domov? Seveda so mi dali brisačo in mi vsi hkrati pojasnjevali, da sem žrtev njihove vsakodnevne večerne strasti – hladne lubenice, ki da je najbolj primerna preventiva pred vročino. Potem sicer hodijo vso noč izmenično lulat in budijo drug drugega, a nič hudega – tako ali tako ne morejo spati. A kako, za vraga, sem bila potem deležna predčasne in nekoliko velike porcije neohlajene lubenice?

       No, zgolj slučajno. Lubenico pri njihovi hiši kupuje mama, torej moja sestra. Edino ona zna izbrati pravo, se pravi takšno, da ni ne puhla ne gnila. Ima namreč absoluten posluh, in ko potrka na lubenico, po zvoku takoj ve, ali bo ustrezala njeni družini. Saj menda vem, da so najbolj okusne lubenice težke vsaj šest kilogramov, večerna doza za vso družino pa je približno enajst. Enajst?! Kako pa to privlečeš domov, sem se zgrozila. Saj to je tisto, je začela tuliti sestra, vsi hočejo samo žreti, pomoči pa od nikoder. Si lahko predstavljam, v koliko kosih stlači lubenico v hladilnik? In da tam niti za mleko ni več prostora? Tisti dan je ravno vlekla preklemansko bučo po stopnicah, ko se je pojavila tašča in pripomnila, da je nekam majhna in da najbrž ne bo zadoščala za vse. Imela je devet kil, je tulila sestra. Po nesreči ji je padla na tla. Vrgla jo je, je pripomnila tašča. Jaz bi jo tudi, sem pribila. In zvabila nasmešek na sestrin obraz.

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!