Mnenja

Lovec na utrinke: Vnebovzetje bolhavega direktorja

Vasja Jager
9. 3. 2023, 08.00
Deli članek:

Prisežem, tisti trenutek se mi je zazdelo, da so se oblaki razmaknili, skoznje je posijala čudovito mehka in topla nadzemska svetloba in otrplo, skoraj že oroženelo srce se je zganilo ob veličastnem zvoku aleluje, ki jo je udaril angelski zbor – posebej zame.

osebni arhiv
Vasja Jager

Roka se mi je zatresla in s težavo sem požrl cmok zatajevanega vzklika, ko sem prijel pogodbo o zaposlitvi. Bolniška! Dopust! Regres in božičnica – gromska strela, pa saj sanjam! Če pa ne, me je dejansko nekje vmes pobralo in sem se znašel na pragu nebeških vrat in tale šop listov je moja vstopnica v raj. Natančneje, v višave zaposlitvene varnosti, par milijonov svetlobnih let nad ognjem in žveplom espejevskega prekariata.

Kakor ne bom pozabil tega trenutka, tako se živo spominjam tistega dne, ko sem šel na Ajpes odpirat espe. »Prišel kot revež, odšel kot direktor,« sem se še hecal pri vratarju v veži, potem ko sem uredil vso papirologijo. Kakopak, pri sebi sem še imel predstavo o samostojnem podjetniku kot o malem kralju svojega lastnega kraljestva, znotraj katerega je fino nameščen in obenem prikladno svoboden – oziroma fleksivaren, kot so nam ob uvajanju prekariata v Sloveniji flancali tedaj vladajoči politiki. Saj sem slišal svarila in poznal sem pričevanja revežev in revežinj, ki so se za večne čase ujeli v mreže teh oblik dela in potlej niso več našli izhoda iz njih, temveč so se po malem dušili in poniževali, izgorevali in marinirali v lastnem soku, izcuzani in obrabljeni do konca, po njem pa obsojeni na penzijo, nad katero bi se zmrdoval še poulični berač. Ampak človek si vedno misli, da je nad usodo, in še kar goji tisto otroško vero, da bo življenje samo naraščalo in da bo krivulja kazala venomer le navzgor. Kje pa sem si mislil, da družba brusi nož zame že od trenutka, ko sem s prstom podrsal po seznamu faksov in se s skomigom ramen odločil za FDV. Toliko bolj, ker sem s svojimi prvimi leti v novinarstvu še ujel zlati rep nekdaj čislanega poklica in sem po diplomi dobil redno službo, in to še za, dajmo biti pošteni, res dobro gažo. Kako bi torej lahko verjel, da bi lahko bilo drugače?

Bil sem torej cepec brez stika z realnostjo, večji del življenja varno spravljen za zidovi slonokoščenega stolpa; bil sem razvajen in bil sem aroganten. Leta espeja so me nato dodobra obtesala te tolšče in menda sem to potreboval. Ne bom šel v podrobnosti in predvsem ne bom nepošten do nekdanjih delodajalcev/strank moje poslovne gazele, med katerimi so mi določeni res ponujali službo, vendar javno priznam, da je nisem sprejel iz povsem svojih razlogov – nisem se želel odpovedati tistemu edinemu privilegiju prekariata, vsaj nekakšni svobodi, da si sam izbiram kraj in čas svojega gorenja, in v svojem ponosu sem misli, da lahko takole tlim v nedogled kot direktor svojega smešnega bolšjega  cirkusa, ne da bi se prekuril. Danes mi je jasno, kakšno kardinalno teslo sem (bil?) in kako zelo sem potreboval to lekcijo, drago plačano, kot je že bila; med navadami, ki sem jih razvil v zadnjih letih, je tudi ta, da se začnem kot kakšen pavlovski pes tresti po vsem telesu, ko koledar obrne zadnji dan za plačilo prispevkov, ali kadar hči dvakrat zapored malo bolj na grobo zakašlja – zvok, ki je v položaju, ko si nobeden izmed staršev ne more vzeti dopusta za nego, enak pokanju jezu, pod katerega si postavil svojo borno kočico iz ločja. Vse to mi je šlo po glavi, ko sem sedaj spet šel na Ajpes oziroma odromal iz svoje Canosse – in izstopil pri nebeških vratih.

revija Jana
Vabljeni k branju nove številke revije Jana.