Danes je narava spet pokazala svojo moč. Ali pa je bolje rečeno takole: danes nam narava spet želi nekaj sporočiti. Vsaj tako jaz razumem orkanski veter, ki podira vse pred seboj in odkriva strehe. Čeprav je nam v tej dolini spet enkrat prizaneseno. Snega nimamo, pa tudi v gorah ga je te dni precej pobralo. In danes je zares močno pihalo, čeprav se domačinom ni zdelo nič kaj posebnega. Tako smo jo z Janekom in sosedo Nado mahnili pod Kanin in hodili v zavetrju, po gozdu. Prisluškovali smo rojevanju vetra tam doli, ob vznožju Plužne, in kako je potem rasel preko visokih smrek in golih vej bukev vse do naše klopce. Ni se nas dotikal, kar nekako se je razpršil pred nami, kdo ve kam? Tu in tam se je skupaj z vetrom bolj prikotalil kot priletel kakšen vrabček. In vrane. Zadnjič smo jih opazovali na bovški obvoznici, kjer pa res vedno bolj ali manj piha. Letale so kot nebogljeni mladiči in še dobro, da je tam tudi letališka steza, na kateri so lahko, čeprav precej majavo, pristajale. Nobene ptičje elegance ni bilo v tem, hehe.
Že nekaj dni se, tako bolj mimogrede, pripravljam na nocojšnjo polno luno. Zakaj? Prebrala sem, da jo imenujejo tudi snežna luna, in sem bila prepričana, da bova potrebovala kakšne okope okoli hiše. Ali pa vsaj zaloge … česarkoli že! Pa se je obrnilo čisto drugače. Janek je sicer dve noči slabo spal, nocoj, ko je jasna in svetla noč, pa ga je zmanjkalo že pred poročili. Še tiste zaloge v skrinji potrpežljivosti nisva potrebovala. No, preveč se ne gre hvaliti, kajti noč ima svojo moč in pozimi so noči pač dolge.
Snežna luna je izgubila malo ostrine, tudi ko sem ugotovila, da ima takšno bleščeče ime samo zato, ker je polna v februarju. V mesecu, ko je bilo nekoč največ snega. In ker je Janek že zgodaj zaspal, sem sama pazila na luno in brskala po računalniku. Prebrala sem, da se v času te polne lune ljudje bolj povezujejo s svojimi bližnjimi.
No, takšnih lun si je samo želeti, ali ne? Je bilo pri vas tudi tako? Jaz sicer tega v najini družini nisem opazila, ampak midva tako nisva standardno merilo. Ker midva večino časa tičiva skupaj in sva nekako trajno povezana. Če potrebujeva to ali ne …, tako sva se pač udomačila, snežna luna gor ali dol.
Vseeno pa razmišljam, da so morda ljudje v teh dneh malo mehkejšega srca. Vsi sicer ne, tega niti največji naivneži, med katere se prištevam tudi jaz, ne pričakujemo. Ampak, saj veste, že en človek lahko spremeni svet. Svojega in v moji zgodbi tudi mojega.
Zgodilo pa se je tole. Tako kot vsak dan, ko je Janek v svoji službi, sem ga tudi včeraj čakala v avtu na bližnjem parkirišču. Vedno ga čakam na istem. Pa ne samo to, tudi prostorček na tem parkirišču je vedno isti. Opazila sem že tudi, kako postanem nejevoljna, če je zjutraj zaseden. Kar je res malo preveč in odveč. Bom morala razmisliti o tej svoji precej mladi rutini. No, v petih urah berem, rešim marsikatero križanko, imam malico. Če se prikaže sonce, mi je v debelem plašču vroče, pa ga slečem. In včasih celo zadremam. Ali pa samo opazujem ljudi, ki prihajajo v trgovino nasproti parkirišča, in spet, ko odhajajo. Največja gneča je ob četrtkih. Takrat je največ starejših ljudi, veliko jih je v parih. In si pomagajo pri hoji in nošenju vrečk. Ne, torbe niso velike in ne težke. Pravzaprav so vsak četrtek malo manj napolnjene, ker se na ta dan spreminjajo cene. O tem me je podučil prijazen prodajalec. Vprašala sem: »Vsak četrtek?« Potrdil je in razložil, da se spreminjajo navzgor. Kot da tega ne bi vedela.
Ampak malo sem zašla. Tako sem sedela včeraj v avtu in brala. Ko nekdo potrka po šipi avtomobila. Zunaj je stal starejši gospod. Izstopila sem. V rokah je držal prozorno vrečko iz trgovine in v njej so bila tri rdeča jabolka. Rekel je: »Prinesel sem vam jabolka.«
Ne vem natančno, kaj sem mu presenečena odvrnila. Nekaj v stilu: »Ne, hvala gospod. Res ste prijazni, ampak jih ne potrebujem.« Morda sem tisti hip pomislila na to, da so se mogoče ravno danes podražila tudi tale jabolka in da se jim je gospod moral odreči, da jih bo podaril meni. Vendar je vztrajal in ganjena sem jih vzela.
In zdaj se spomnite, dragi bralci, še tiste zgodbe od zadnjič. O dveh volkovih, ki jih ima vsak človek v sebi! Tudi jaz. In prvi, grdi volk, mi je prišepnil: »Ha, najbrž je gospod mislil, da si brezdomka! Vsak dan na parkirišču, kjer se slačiš in oblačiš, ješ in (skoraj) spiš. Pomilovanja vredno!«
Ampak preglasil ga je drugi volk, tisti prijazen, saj veste. In me prepričal: »Polna luna je, ljudje opazijo druge ljudi, morda želijo enako kot ti vsak dan narediti vsaj eno drobno dobro delo!«
Torej, hvala, dragi gospod za tri rdeča jabolka! Nisem jih potrebovala, toda ogrela so mi srce. Hvaležna sem vam zanje. Nisem vam uspela tega povedati, ker ste me neskončno presenetili. Prepričana sem, da se vam bo dobrota, ki ste mi jo izkazali, stokrat povrnila.
Če kdo, potem jaz vem, da se dobro vedno vrača z dobrim. Zato ne smemo nikoli izgubiti vere v življenje in človeka! Z obema pride dobro takrat, ko se tega sploh ne nadejaš.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Še več navdihujočih zgodb vas čaka v reviji Jana, št. 10, 7. 03. 2023.
