Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: Za slovo od januarja

Dragica Kraljič
17. 2. 2023, 09.00
Deli članek:

No, kako ste pa vi preživeli najbolj depresiven dan v letu? Ne veste nič o tem? Super! Tudi jaz nisem vedela.

Zarja Jana

Potem pa sem tretji ponedeljek zvečer v januarju prebrala, da je vsako leto ravno ta dan dan depresivnosti. Uh, za trenutek me je malo zmedlo! Bi zdaj morala imeti same črne misli, vzeti kakšno tableto? No, ker je bil že zvečer, bila sem na poti v posteljo, se mi niti ni več splačalo razmišljati o tem, hehe.

In če sem zadnjič napisala, da letos še nisem slišala dobre novice … proti koncu januarja je bil očitno čas tudi zanjo. Res dober človek in najin prijatelj Jože si je s pomočjo zdravnikov izboril še eno možnost za življenje. Vsak večer sva mu namenila dobre misli in zdaj razmišljam o tem, da so Janekove nesebične želje, iz njegovih čistih misli in srca, na meni neznani način morda Jožetu dobro dele. Prepričana sem, da je nemogoče razumeti vse skrivnosti v človekovem življenju.

In ko sem že pri dobrih mislih. V Črni na Koroškem gradijo z evropskimi sredstvi in delno iz državnega proračuna več stanovanjskih enot, kamor bodo preselili osebe s posebnimi potrebami iz centra. V manjših enotah bodo imeli boljše pogoje za samostojnejše življenje ali približek nekakšnemu družinskemu življenju. Predpostavljam, da si lahko zamislite, da jim velike stavbe z velikim številom oseb, mladih in starejših, za katere je zavod dom, tega pač ne omogočajo.

Vem, kaj to pomeni za naše otroke in za nas, starše. In zelo se veselim tega zanje in stiskam pesti za vse v Črni na Koroškem, da bodo zmogli to veliko delo. In vidite, tudi njim pošiljam svoje dobre misli!

Na žalost pa vključitev v stanovanjske skupnosti ne bo mogoča za osebe s posebnimi potrebami, ki dnevno prihajajo v center in zanje še zmorejo poskrbeti starši. Ko je o tem v nekem pogovoru izrekla svojo stisko ena mama, ki (za zdaj) še zmore skrbeti za svojo štiridesetletno hčerko s posebnimi potrebami, so bili komentarji zelo neprizanesljivi. Milo rečeno. V smislu: kaj bi pa še sploh radi, saj je za te otroke dobro poskrbljeno.

Ne bom še enkrat podrobno razlagala tukaj svojega mnenja, mislim, da ga že poznate. Kako je že tisti pregovor? Nihče ne more za drugega vedeti, razumeti, čutiti, kako je hoditi v njegovih čevljih! Pa nekateri ljudje ne hodimo samo v lahkotnih, mehkih čevljih. Nemalokrat so naši čevlji  težki, okovani, tesni in trdi. Zagotovo ne zaradi naših otrok, nikakor! Temveč zaradi tistih, ki ne razumejo sočloveka. Tistih, ki niti ne poskušajo razumeti. To velja na splošno in za vse ljudi. Zato še enkrat: vsak človek ima lahko svoje mnenje, ker ima svoje lastne izkušnje, osebno zgodovino, lastno življenjsko naravnanost, svet vidi in sliši skozi lastne oči in ušesa, želje, potrebe, zahteve …

Kako lahko je reči, saj je kar dobro poskrbljeno za te otroke! Gradijo stanovanjske skupnosti zanje (no, tam, kjer se občani ne pritožujejo), imajo delovne centre in prevoze, posebne šole, nadomestilo za nezaposljivost (s katerim sicer ne morejo preživeti) … Po drugi strani pa lahko samo z velikimi očmi gledajo svoje vrstnike brez posebnih potreb, ki študirajo, imajo službe, svoj denar, se poročijo, imajo otroke, so neodvisni od svojih staršev. Res je, da je za osebe s posebnimi potrebami marsikaj objektivno nedosegljivo. Za večjo sprejetost v družbi, za sobivanje z večinskimi ljudmi, za iskanje lastnega mesta in vloge med njimi pa ni potrebno veliko cekinov. Razen tistih, ki padejo ljudem iz srca.

Za nameček sem opazila, da največkrat tako pišejo ženske. Pravzaprav niti ni  tako pomembno, ženske, moški, pomembna je vsebina. Včasih pa se tudi jaz strinjam z Madeleine Albright in njeno mislijo, da v peklu obstaja posebno mesto za ženske, ki ne pomagajo drugim ženskam. Pa s tem najbrž ni mislila na metle in kuhalnice, hehe.

In danes, ko tole pišem, je petek in prvi dan v letošnjem letu, ko z Janekom nisva šla na sprehod. Vse popoldne je nosilo snežinke po dolini. Kar seveda ni ovira, da je ne bi ubrala en krog. Zapihala pa je ostra, močna in mrzla burja, takšna, ki jo lahko čutite v kosteh. Najprej sem mislila, da sva midva, prišleka v te kraje, razvajena in rahločutna za takšen veter. Ko pa je soseda Nada, domorodka, tudi bistveno skrajšala svoj pohod, sem se potolažila. In ta čas, vsakič, ko prihrumi veter, tanko prisluhnem, ali  kaj poka na podstrešju. No, malo se vseeno bojim za streho.

To prebudi misel na najinega Vojka. V teh dneh pred petimi leti smo izvedeli za njegovo usodno bolezen. In čez dva meseca je že moral oditi za mavrico.

Ko sedaj sama berem tole kolumno, vidim, da so se mi v misli ugnezdile same težke, žalostne, ja, depresivne misli. Ima potem prav tisti angleški znanstvenik, ki je matematično ugotovil, da so tile dnevi najtežji v letu?  Ali naj zavržem spoznanje, vzamem nekaj sodobnih tablet in se naredim neobčutljivo?

Kaj pa potem tale  modrost, ki pravi, da če hočeš biti srečen, moraš biti kdaj pa kdaj tudi nesrečen? Ne, ne bom se prepustila lahkotnosti farmakološke pomoči. Ne bom utopila žalosti in tegobnosti, saj bi s tem utopila tudi veselje, radost in čudenje. Zato bom nekoliko potrpela in si ponavljala, da za dežjem vedno posije sonce. Nagrajeni so tisti, ki počakajo nanj.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Še več zanimivega branja vas čaka v reviji Jana, št. 7, 14. 02. 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!