Zelo od daleč, pritajeno, dvomeče. Pa vendar. Torej naj za uvod rečem eno o kurentih. Še vedno jim nisem kos. Tudi večina drugih jim ni. Kadar kateri od njih narejeno divje zarogovoli proti nam v svoji značilni, obvezno nekoliko grozljivi zvončkasti prapodobi, nas hočeš nočeš strese majcen strah. Že od nekdaj se mi zdijo mistični, mogočni in srhljivi, pa naj pod njihovo podobo rogovili še tako nažgan Francelj. In ves čas se mi zdi neizmerno škoda, da jih Slovenija ne zna bolje izkoristiti. Morda so za Slovenijo in Slovence celo preveč mogočni, preveč mistični in se jih globoko v sebi kolektivno bojimo. Ampak ko bi hoteli, ko bi znali, ko bi si upali, bi z njimi lahko mednarodno počeli celega vraga, o tem sem prepričana že dolgo. Nekaj res posebnega so, nekaj mogočno prvobitnega. Malo ne znamo, malo se jih, kot rečeno, bojimo.
Ceca in kurenti?
Vseeno jih ni bilo malo, ki so se precej razburili, ko so izvedeli, da bo letos povorki ptujskih kurentov načelovala Ceca. Ceca Ražnatović, saj se razumemo. Eh, to, da se jo veliko posluša tudi pri nas doma, me ne moti toliko kot marsikoga drugega. Ampak Ceca in kurenti, to dvoje ne spada skupaj, to drug drugega totalno izključuje. Je pa še kar naprej seksi na kubik, letom navkljub, tovrstna glasba ima tudi v Sloveniji kar precej občudovalcev – in le zakaj jih ne bi imela. Cecinega soproga Željka Ražnatovića je treba pri tem seveda temeljito odmisliti in nanj pozabiti, ker drugače pri priči nastopijo hude težave. Ampak to pot se jeznim in užaljenim prvič pridružujem tudi sama. Kurentov, kot sem pravkar dejala, ki jih tudi sama občudujem in sem njihov fen, ne gre mazati z zvirajočimi se seksi prikaznimi od vsepovsod, in Ceca je k temu še pojava, ki je tako mogočna, da dela našim pošastim še večjo škodo od domačih stokajočih damic. S tem se v drugi plan odriva tisto, kar mora biti samoumevno daleč na prvem mestu, in to je tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj nedopustno.
In ko smo že v srčiki konflikta in ko imamo dovolj gajstno kulturno ministrico, čeprav punca gajstnost na prvi pogled spretno skriva, je morda le prišel čas, da se s slovenskimi kurenti začenjamo bolj sistematično in temeljito ukvarjati in iz njih iztisnemo vsaj delček njihovega resničnega potenciala, še preden jih bo zlagoma vzel hudič, kar se bo sicer neizbežno zgodilo, ter jih zadnji hip pozicionirati tja, kjer si že od nekdaj več kot zaslužijo biti. Zadnji čas je in škoda, če bomo to mogočno možnost do konca potacali, bo dobesedno neizmerna.
Tanki in letala
Ampak zdaj je kurentov dovolj in treba je tja, kamor sem se že spočetka namerila in kar oznanja tudi naslov. Imamo novo zbiralsko strast. Strast je kolektivno evropska in še širša, torej smo v veliki in prijetni družbi. Že imate svoj najljubši tank? Tanki so že nekaj časa in; počasi si bo treba omisliti najljubšega, in to je najbolj morbidno izbiranje od vseh v zgodovini človeštva. Videti je tudi že, da bo brez konkurence zmagovalec tekme nemški leopard. Okoli njega je bila dolgo cela štala, ne bom dolgovezila, saj menda veste vse. Šlo je za to, da so se Nemci, leopardovi očetje, in po svoje jih razumem, piš zgodovine je še precej močan, dolgo obotavljali, preden so pristali na sodelovanje v bojnih igrah svojih leopardov z Ukrajinci. Leopard ni prav poceni tank, stane približno pet milijonov in pol evrov, kar pa je tako rekoč drobiž v primerjavi s francoskim leclercom, za katerega odšteješ deset milijončkov. Precej dražji so tudi južnokorejski tank K2 black panther, indijski arjun (sedem milijonov in pol), italijanski C-1 ariete s sedmimi milijoni, angleški challenger, ki stane le za pičico več, ruski T-l4 armata s šestimi milijoni in pol in tako naprej navzdol. Omenimo še M1A2, ki je bil v svojih prvih znamenitih časih skoraj slavnejši kot dandanes Leopard, v osemdesetih letih so ga, kot je začel svojo premierno pot, slavili kot daleč najnaprednejše orožje na vsem belem svetu, potem pa so prišli še boljši in slava je začela ugašati. Naš slavni leopard 2 ždi že proti koncu lestvice zmagovalcev in stane le 5,4 milijona, mala malica.
In tako si, namesto da bi občudovali prve zvončke in telohe, letošnjo pomlad ogledujemo in razvrščamo svetovne tanke ter iščemo svojega favorita.
Ukrajinci so bili, ne bom rekla pogoltni, ampak, denimo, širokopotezni in so si zamislili minimum trenutno najboljših tankov, leopardov, ki naj bi jim jih čim prej, se pravi jutri, dobavili zavezniki, ki pa imajo to neprijetno lastnost, da se je treba nanje navajati, se pravi jih usposabljati kar dolge mesece; Ukrajina pa je v klinču, ki zahteva več kot naglo tankovsko vojaško akcijo. Leopardi vsaj pogojno torej so, zmanjkuje pa časa za njihovo urjenje, ki se bo dogajalo na vadiščih blizu Ukrajine.
A seveda se s tanki zgodba ne konča. Na vrsti so očitno bojna letala, o katerih pa v času, ko to poročam, ni bilo izrečenega še nič konkretnega, in še veliko drugega tehničnega, kar sodi k temeljiti vojni. Na to še čakamo.
In tako se k nam počasi kotali pomlad, kakršne še ni bilo, in nihče ne ve, kaj nam bo prinesla, lahko pa seveda slutimo.
Še več zanimivosti in odličnih zgodb si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
