Seveda moram živeti s posledicami svojih ravnanj v preteklosti, ki pa naj bi bile oziroma največkrat tudi so – učna ura za prihodnost. Vedno mi sicer ne uspe, se pa trudim. Vaja dela mojstra. In veliko kamnov je treba premakniti, da ugledaš zrno zlata. Pa tudi veliko školjk odpreti, da najdeš biser!
Ampak tokrat bom tukaj pogledala nazaj, ne prav daleč sicer, samo v zadnje decembrske dni. Ozrla sem bom na tisto, kar sem malo načrtovala in pripovedovala Janeku. Kako bova preživela njegove počitniške dneve. Prazniki za naju tako niso najpomembnejši!
Načrtovanje dneva je pravzaprav moje delo, pri tem pa imam seveda v mislih predvsem Janeka. Ne počutim se prikrajšana, iz več razlogov: veliko skupnih interesov imava, rada imava podobna doživetja, preproste reči, predvidljive. No, kdo se je česa od koga nalezel? Ne razmišljam na takšen način. Kot bi moralo biti v družinah: vsakega člana družine je treba upoštevati, njegove želje in potrebe. Pri naju je razlika samo v tem, da sem jaz odgovorna za odpravljanje kakšnih neljubih posledic, hehe.
Torej, potem ko sva se zvečer z Janekom pogovarjala o tistem: »Kaj pa pol,« kot išče Janek predvidljivost v dnevu in občutek varnosti, se je vsak dan izkazalo, da ne bo nič od tega, kar sva se dogovarjala! Večino časa je bilo oblačno vreme in še luna je mrknila v mlaju! O neštetih lučkah na nebu ni bilo ne duha ne sluha. Neki večer je bilo res toplo, zato sva vseeno sedla na balkon in gledala sosedovo mačko, ki je spretno plezala po strehi utice. In jo ob prvem zvoku petarde, no, mislim, da je bila bolj kakšna pasja bombica, ucvrla v hišo ter navila glasnost na televizorju. Midva, uboga mačka pa tudi!
Če se spomnite, sem imela še rezervni načrt, da greva na sprehod z avtom v Čezsočo in se veseliva ob pogledu na iskrivo ivje. Seveda ga letos sploh ni bilo, če pa so temperature skoraj ves čas nad lediščem! Nič romantično in pravljično ni bila videti ozka cesta med Polovnikom in reko Sočo. Da ne govorim o kupih kamenja na njej, pozimi pač tu vozimo na lastno odgovornost. Kot da je poleti kaj drugače, hehe.
No, takole je pač letos s tole zimo. Zima. Sprašujem se, kako jo bomo ali pa jo bodo zanamci razlagali svojim otrokom. Ker takšne zime, kot jo poznamo, pravzaprav kot smo jo poznali mi, najbrž sploh ne bodo več doživeli.
Oba najina načrta sta torej padla v vodo, pravzaprav v blato v frnjaži, to je tam, kjer nabirava polžje hišice in telohe, poslušava pesmi potočka in zvonce krav, koz in ovčk, pa Dragičinega petelina pod hribom, zato sva svoje dnevne sprehode obrnila na zahodno stran Bovca. Ob obvoznici in po vasi. Kjer je za naju pot precej dolgočasna. Ob takih priložnostih vedno pomislim na Jano, ki je na podobnih sprehodih s svojima sinovoma Žigom in Sašom neprestano ostajala nekje zadaj. Kar naprej je otrokoma odkrivala majhne, a neskončno zanimive koščke narave. Pa naj je šlo za trave, semena, kamenčke, lubje, živalce … In o vsaki so znali nekaj povedati. Neprecenljivo!
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023.
