Potem pa je na božični večer ena močna temeljito treščila tik pred našim vhodom in šele tedaj sem se ozavestila, da pokanja letos pravzaprav skoraj ni bilo. Da, to je bilo prav nenavadno; ne vem, kako ste se imeli v tem pogledu pri vas. In zakaj je bilo tako. Splošna zamorjenost?
Redčenje ključnih zdrah. V mislih imam nekaj drugega. Nekakšnega duha trenutnega časa. Besede atmosfera ne maram, zveni mi kot kakšni kemični poskusi in je tudi danes nočem uporabiti. Za to gre, da zadnje čase kar nekako lažje diham, čeprav okoli nas sicer ni ničesar, kar naj bi mi kdo ve kako širilo pljuča. Nekatere ključne zdrahe, ki so se vrtele, vključno s stavkami, nespodobno, kar neznosno dolgo, so se začele redčiti in vodeneti, videti je, da so na delu tudi že zakoni fizike. Utrujeni zlovešči dogodki imajo v sebi že kanček (kaj kanček, železniški vagon) naveličanosti in ne proizvajajo več tolikšne histerije kot še pred kratkim. K temu je v nemajhni meri prispevala prav predsednica države Nataša Pirc Musar s svojim umirjeno blagodejnim, a pod površjem nedvoumno zelo odločnim pristopom k stvarem, s pojavo samo na sebi in z vedro spokojnostjo, po drugi strani pa z nedvomno in jasno razvidno avtoriteto, ki je Pahor sploh ni prakticiral, natančneje, ni premogel. Da, prav spoznavanje s predsednico države, vse doslej nasploh skoraj popolne neznanke, pa moje stare znanke, jasni slovensko politično nebo in ustvarja spodbudno pričakovanje.
V tem pogledu ni mogoče mimo urnebesno odštekane, najbolj spodbudno nore zabavne TV-oddaje od vseh, kar jih trenutno premoremo, mislim seveda na sobotni, že kar znameniti večerni Kaj dogaja z animirano kuro kot vodilnim simbolom: kurja dežela. Dostikrat gre skoraj do roba, tu in tam hvala bogu tudi že za pičico čez rob. Tiste sorte je, ki vseh sort oblasti delajo, ko se vrtijo, ves čas kronično nervozne. Nervoza oblasti je vselej ena od najzanesljivejših napovedi, da se zadevo splača pogledati.
Veliko, veselo presenečenje. No, in v to leglo vseh mogočih nevšečnosti, pretiravanj in odštekanosti je kot posebna silvestrska gostja treščila z neba nova predsednica Nataša Pirc Musar. Ne še docela jasnih obetov, kaj dekle za Slovenijo novega pomeni, je samoumevno in spokojno sedla za mizo in v desetih minutah ali četrt ure obvestila Slovence o sebi mnogo temeljiteje, kot bi to storilo kakršno koli akademsko nakladanje in predstavljanje. Obvestilo je bilo v več pogledih obetavno in polno pričakovanj. Nedvomno je na prvem mestu treba omeniti, da si večje razlike od Pahorja sploh ni mogoče misliti. Nataši ni mogoče očitati niti grama načrtovane všečnosti, po domače afnanja. Iz na prvi pogled dobrodušne prijaznosti tu in tam pokuka kot kamen trdna odločnost in nepopustljivost; da, morda celo kanček tihe avtoritativnosti, ki takšnemu delovnemu mestu nujno pritiče. Sama sem radostno opazila sicer dobro prikrit smisel za humor, morda, kdo ve, tudi črnega, ki je nujna začimba slehernih dobrih odnosov, ki si lahko nadevajo vzdevek usodnosti. Brez dobrega humorja ni uspešnih povezav, to vemo vsi, ki v življenju brodimo po kalni vodi odnosov z javnostjo, in dober humor na žalost ni kakšna posebna specifika slovenskega nacionalnega značaja. Radi se režimo, to ja. Toda režanje ni smeh in ponavadi bi bilo bolje, da takšnega smeha sploh ne bi bilo, ker je kontraproduktiven. Kdor je pozorno prisluhnil predsednici za tisto urnebesno TV-mizo, je lahko zatipal megleni odgovor o marsičem, kar se o njej sprašujemo zdaj že nekaj tednov. Mislim, sicer nekoliko neodgovorno, a iskreno, da bo Nataša veliko in veselo presenečenje, kakršnega že dolgo pričakujemo.
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023.
